miha jensterle

• Ekonomija ali ekologija?
• Kratkoročnost zmaguje nad dolgoročnostjo...
• Odnos 'človek človeku volk' zmaguje nad 'človek človeku brat'?
• Je Zemlja prekleta ali sveta?
• Znanost – 'odrešenik' ali blokator trajnostnega razvoja?
• Šolstvo – poneumljanje ali razsvetljevanje?
• Ustvarjalnost ali koncesijonarstvo?
• Neomejena rast na omejenem planetu je iluzija pohlepnih in zato 'kratkovidnih' norcev...
• Rezime

 Trajnostni razvoj (Slovenije) - Miha Jensterle

                                                                                                                                                             25.11.2004

Ena sama celica s povzpetniško logiko raka telesu že pomeni pogreb.

Šokantno, ali ne?

Kadar govorimo o trajnostnem razvoju – kaj imamo v mislih?

Kaj nam pomeni napredek? Razvoj?

Nenehno bogatenje? Vse večje udobje? Povzpetje v družbi? Razvoj Slovenije? Vse večjo materialno blaginjo le elit? Ali dobrobit celega človeštva?

Je 'napredek' le nenehen tehnološki napredek in vse večje udobje posameznika ali imamo v mislih, ko govorimo o 'rasti', tudi 'duhovno rast' tako človeštva kot posameznika?

 In kaj nam pomeni trajnost? 10 let? Čas našega življenja? Stoletje? Večnost?

 Ob tej definiciji zdravega/bolanega telesa opazovalec ne more zanikati, da tiranija in lakomnost izpadeta kot pra-terorista v sozvočju življenja, da je egoizem (samopomembnost) seme bolezni in seme smrti celega organizma; in skromnost torej zdravilo - odrešenik?

In zdaj si oglejva telo bolnika, ki se imenuje človeška družba: ‘Normalno’ družbeno telo je danes sestavljeno iz gneče med seboj vse bolj žročih se, egoističnih, rivalskih celic, individualcev, ki skromnost prezirajo, saj vsak ‘normalen’ človek danes, v skladu z 'zbiralniško' moralo 'severnjakov', ‘pridno’ zbira in zadržuje energijo le zase. Čimveč. Denarja in moči. © in/ali ®. Ukaz.

Posledično navkljub vsem revolucijam proti tiranu (ukazu) v zgodovini, svetu še vedno dirigirajo ‘isti’ -  EGOISTI, ki so bili že nekoč davno svet razdelili na parcele in ljudstvo razcepili na moški/ženska, učitelj/učenec, vernik/nevernik, gospodar/suženj, delodajalec/delojemalec, oblast/davkoplačevalec. Vampir/krvodajalec.

------------------------------

Trajnostni razvoj, kot si ga predstavljam sam, lahko vodi le v duhovno in materjalno zdravje torej v trajno dobrobit vseh celic človeštva in naših še nerojenih vnukov. V harmonično medsebojno sožitje zemljanov s planetom Zemlja, našim skupnim dobrim, našim domom.

Razvoj sam po sebi lahko pomeni torej le eno: pot človeštva ven iz trenutnega kaosa egocentrične samopomembnosti, ven iz strahu, zavisti, pohlepa, sovraštev, ven iz vojne za 'dobrine', trg in poceni delovno silo (neo-sužnje), ven iz medsebojnih odnosov, ki jih dirigira in plodi egoizem oziroma ambicioznost - tekmovalni pohlep  brezobzirnih posameznikov in ekskluzivističnih elitističnih grup.

Ako trajnostni razvoj vzamem kot pot, ki celo človeštvo, vse naslednje generacije, vodi v zdrav mesebojen odnos, blagostanje in simbiozo z okoljem, potem se za uresničitev vizije trajnostnega razvoja nujno moram soočiti z vsemi PREPREKAMI, ki mi stojijo napoti na tej poti iz trenutne egoizem časteče družbe do soupoštevajoče, svobodne skupnosti, katera dobrine sveta uporablja modro in z občutkom.

Zato si moram postaviti pomembno vprašanje: Kaj in kdo trajnostni razvoj ljudi in blagostanje ljudi planeta Zemlje preprečuje? In se soočiti z družbo in s

svojim lastnim početjem!!!

Pri tem raziskovanju moram upoštevati 'celoto' - vse 3 vidike bivanja (okolje, socialo, ekonomijo).

 1. 

Ekonomija ali ekologija?

Življenje nam sestavljajo trije 'faktorji': ekonomski, ekološki in sociološki.

In danes imamo ekonomsko, ekološko kot socialno krizo.

 Zaradi plenjenja seveda trpijo tako medsebojni odnosi kot okolje kot naše zdravje. Izplen, ki je postal mantra današnje dobe, je premosorazmeren 'kolateralni škodi'.

In čeprav vse bolj živimo na smetišču, okopavamo zastrupljeno zemljo in pijemo nepitno vodo, vse bolj ropamo sonaravo in sočloveka, ne glede na ekološke in socialne posledice? Smo res še 'normalni'?

- Prej smo Slovenci živeli v humanem socializmu, kjer je človek vrednota in ne 'strošek' ali 'kolateralna škoda'. Toda antrpocentrični pogled humanistov ni upošteval ekologije oziroma naravnih zakonov. Ekonomist v socializmu je soupošteval sočloveka in njegove potrebe, ni pa soupošteval okolja.

- Kadar pa ekonomist upošteva tako sonaravo kot sočloveka? Ni 'kolateralne škode', narava cveti, ljudje živijo v miru in na svetu je raj za vse?

Kajti na svetu je vsega za vse, ni pa dovolj za dva požrešna.

Ekonomija, kakršno uzakonja takoimanovana 'svobodna družba', je uzakonjen rop šibkejših in pustošenje narave. Kot takšna se skupaj z 'makroekonomisti' kaže kot popolno nasprotje ekološkemu dojemanju vesolja in naravni logiki. Kolateralna škoda je premosorazmerna dobičku (izplenu) posameznika ali skupine.

Darvinistično-hobsovsko-maciavellianska lovska logika ('To kill is to heal!', 'Človek človeku volk! in 'Cilj opravičuje sredstva!'), ki je danes naša 'realnost', je v popolnem nasprotju z logiko narave: 'Kar seješ, to žanješ!'. V nasprotju z vsem, kar uči Sveto pismo in vse druge 'svete knjige' in učeniki sveta. V vojni z vsem 'okoljnim'.

Koliko časa lahko še ropamo planet in ubijamo 'vse živo' preden se ekosistem 'sesuje' in sesuje tudi nas same? Kajti, prisluhni!, naravne sile uravnoteženja se že prebujajo. Materi Zemlji je posiljevanja in ropanja in poniževanja, kar je mačistični družbi brutalnih Arijcev normalnost, 'dovolj'.

'Ženska' energija se prebuja....

2.
Kratkoročnost zmaguje nad dolgoročnostjo...

Od rojstva Razumnega bitja »Davida«, ki gleda v prihodnost, se izogiba 'slabemu' in teži v 'raj', je dolgoročna vizija tako človeštva kot človeka, prav gotovo mir in blagostanje in ljubezen tudi na zemlji, ne le šele po smrti.

Ljudje si torej globoko v sebi želimo mir in ljubezen.
A v dejanjih?

Vsakdo lahko opazi, kaj človeštvo počne. Ropanje planeta, vojna za dobrine (?surovine?), sužnje in dobiček (?izplen?), kraja in podrejanje soljudi, »lovstvo« in »živinoreja« sta dandanes na višku. Pričenjajo 'gospodje makroekonomisti', moderni plenilski Arijci, celo novo vojno – vojno za posedovanje (nadzor) vode, kisika, genoma...

Ključni svetovni 'globalisti' si lastijo dobrine in ukaz. Zanikajo vsa spoznanja ekologov in borcev za ohranjanje raznolikosti. Ali izkoriščajo ekologijo za nove davke raji (co2 davek?). Multinacionalke kot Monsanto nam kradejo svoboden dostop do semen, si lastijo pravico do posedovanja 'božjih genov' in nam vsiljujejo strupe. Njihov evgenski, izključujoč 'pogled' fokusira le (iz)plen in nadzor nad izplenom, a kolateralna škoda pri doseganju 'zmage' oziroma nadzorovanja izplena, jih ne briga. Macchiavelli se je 'inkarniral' v plenilskih glavah in postal Jezus turbo-kapitalizma.

V imenu izplena je dandanes, zaradi izprijenosti kratkovidnih elitistov sveta in pohlepa posameznikov, dovoljeno vse: rušiti 'manjvredne' civilizacije, izžeti in celo ubiti sočloveka, uničevati in lastniniti skupno dobro (celo vodo in zrak in gene), zastrupljati rodovitno zemljo in vode, izsekavati pragozd, gensko spreminjati karkoli, pleniti živalske vrste neglede na posledično izumiranje vrst in raznolikosti narave.

Korporacijska logika: »Zasužnji, podjarmi in izžemi slabotnejšega!«, ki človeštvo vse bolj kruto deli na ultra-bogato 'nadnacionalno' peščico in na obubožano večino človeštva, navidezno zmaguje. Zato so managerske vojne postale 'normalnost', tatovi energije delavcev so zakonsko zaščiteni in velike ribe nekaznovano in brez usmiljenja žrejo manjše in te še manjše. Sosed uničuje soseda... in 'mali' so ostali brez zaščite. Pravico tiranov do izkoriščanja brezpravnih podpira celo Varuh človekovih pravic, saj po funkcijimora braniti »pravico« ukaza, ne »svobode« nepokorščine.

Z vstopom Slovenije v zavezništvo NATO in v predatorsko vzdušje, kakršnega trenutno svetu diktira miselnost ameriške (pentagonsko-bankirske) birokracije, smo bili tudi Slovenci 'darvinistično dejstvo', da so eni pač žrtvovani, medtem ko drugi 'mirno' ropajo in si ob izplenu/kolateralni škodi manejo roke, očitno že sprejeli kot 'božji zakon'. Kot 'normalno'. Zapeljani v hobsovsko brezčutnost in zaničevanje do okolja, potisnjeni v poistovetenje z gladiatorsko moralo darvinizma in posiljeni z makiavelijsko logiko imperialno usmerjene ZDA, smo (p)ostali brezbrižni do ponižanih in brezčutni do oropanih; in skoraj nikomur več ne trzne srce ob številu žrtev vojne.

Tako morjenje kot trpljenje 'v imenu izplena', ki je postal sveta beseda in vrednota darvinistično-makiavelijanske kateheze, zato v vse bolj grebatorski 'druščini' sploh ne zveni več kot nekaj napačnega. 'Kolateralna škoda' tudi nam, Slovencem, nekoč izobraževanim v sočutje humanizma in v zaupljivo bratstvo, zveni že kar 'običajno', mar ne?

Danes, v zahodni ekonomistični oziroma imperialistični družbi lovcev na izplen (beseda izplen izhaja iz besednjaka roparjev in morilcev, mar ne?), je rop slabotnejšega postal otrokom 'normalno' pomembnejši od življenja.

Vsakdo lahko opazi kako ves ekonomski 'svet' kot da deluje kot šahist, ki naprej vidi le eno potezo. Do prvega izplena. In ne glede na katastrofične posledice za celoten planet in vse človeštvo, so kratkoročni cilji oziroma izpleni posameznikov in elit celo uzakonjena prioriteta pred dolgoročno vizijo človeštva in planeta. Korporacijam vlade 'krajo energije' z nehumanimi zakoni in represijo nad upirajočimi in ozaveščenimi, omogočajo..

Toda, ako trajnost pomeni predvsem dolgoročnost, pomeni, da kratkoročni cilji morajo biti podrejeni oziroma usklajeni z dolgoročno vizijo? Skupno dobro pomembnejše od izplena bankirjev?

Ni treba torej najprej, za začetek, zajeziti roparski egoizem korporacijskih in bančnih in  državnih elit? Kajti to so 'vampirji, ki pijejo energijo obrezpravljenega ljudstva in trajnostnemu razvoju, razvoju celotnega potenciala človeštva ob soupoštevanju naravnih zakonov, nočejo dati možnosti.

3.
Odnos 'človek človeku volk' zmaguje nad 'človek človeku brat'?

Danes, po vstopu ameriškega ultra-kapitalizma (ultra-egoizma!!!) v Slovenijo, s sprejemom mednarodnih korporacij za 'partnerje države' in uničenja 'socialnega čuta' v novo-slovenski pameti , sta v Sloveniji ostali le še dve kasti: (politični in ekonomski) tajkuni  + bankirji versus ljudstvo – pijavke/krvodajalci. A niti ekonomski tajkuni niti tajkuni v državnem aparatu ne skrbitjo več, kot je nekoč, v 'prekletem socializmu', država skrbela za socialno varnost in duhovno blagostanje vseh delavnih ljudi. Vlada je, v navezi z 'delodajalci', pod taktirko multinacionalk (sedaj pod diktaturo EU!!!), vso odgovornost 'preživetja' in socialno breme prenesla na 'delojemalca'. Obdržati hoče politična in bankirska elita le privilegij pobiranja davkov oziroma izplena (kot je dejal minister Mramor) iz 'ljudstva'.

Ljudstvo Slovenije je postalo, prav kot so Američani in Afričani in vsi v 'mednarodnem' kapitalizmu,  'izplen' mednarodnih politično-ekonomskih elit.

Ultra-egoizem, ki veje iz zahoda, prav gotovo ni pomladni vetrič, evolucijsko naprednejši od socializma - humanizma, temveč je nekdaj že humanistično orientirano Slovenijo (Jugoslavijo) in njene prebivalke in prebivalce potisnil ne le en, temveč tri koraka nazaj v zgodovino, nazaj proti nečlovečni surovosti oziroma primitivnosti roparskega neo-imperializma, ki prehaja v neo-fevdalizem.

Po darvinistični predatorski logiki (temelječi na paranoidnem 'filozofu' Hobbsu: 'Človek je človeku volk!'), ki jo je Slovenija nedavno, ko je bila preklela humanizem, sprejela kot 'modus vivendi' bivanja, se vsak človek domišlja kot višek evolucije, kot boga, ki si sme kruto prisvojiti in podrediti vse, kar si upa, zato je 'izkoristiti priliko izkoristiti šibkejšega' postalo 'Zakon liberalizma'. In 'izplen' – beseda roparjev, je postala mantra neokolonialnega vandalizma zahoda. V darvinističnem ‘svetu džungle’ vsak otrok, po 'Hobbesovi morali', mora zmagati, nadvladati druge. Postati 'višek' evolucije. Drugače je oštempljan kot 'luzer'.

Agresija tekmovalnosti je v zahodni družbi družbeno 'zapovedana' in posledično je sovražnost (stres?) v vzdušju grebatorske družbe postala ‘normalnost’. Tako v družini kot v vrtcu, šoli, službi, stresno vzdušje sovražnosti, odtujenosti, osamljenosti narašča. In ker je v imenu egoističnega izplena postalo dovoljeno vse, je zato človeštvo postalo strah ‘samega sebe’. Brat ne zaupa več bratu. Ljudje se boje drug drugega in tudi že 'samega sebe'.

Občutek varnosti, ki ga je bil človek tradicionalno našel v grupi - znotraj tradicionalne družine, znotraj istomislečih pripadnikov še tako nenaravne religije ali znotraj ‘močne države’- vsa ta namišljena varnost, v zahodni darvinistični plenilsko-potrošniški kulturi, ‘izpuhteva’. 'Normalen' odrasel človek, prisiljen v 'edinstvenost' in tekmo za nadvlado tudi z lastnim bratom, ne zaupa več niti članom družine, saj se lahko zanese le nase. Ne veruje ne v državo, ne v družino, ne v prijateljstvo, ne v Boga. Veruje le v (svoj) razum in/ali v lastno zvitost in/ali v lastno moč. To so njegovi edini 'zavezniki'. Zavistno časti današnja družba uspele 'zvezde', a spoštuje edinole svoj bančni račun in išče priliko povzpetja zase.

Človeštvo 'zapadne kulture', v kateri vsak posameznik sanja in gradi nebesa le zase, je razpadlo na osamljene, v nenehnem strahu živeče individualce. Prestrašene in zato agresivne ultra-egoiste. Vsak, v borbi s celim svetom, se bori le zase. Za svoj bančni račun.

Vendar, oko neopredeljenega zgodovinarja vidi tudi 'drugo plat' zgodovine. Vidi človeštvo in človekovo zavest potovati iz egocentričnosti tiranskega faraona, iz 'pasjega' egoizma, kjer posameznik skrbi le za svoj lasten želodec, vsi preostali pa mu 'služijo' in pomenijo le 'sredstvo' za zadovoljevanje njegove 'pomembnosti', preko humanizma - ‘Vsi ljudje se imamo radi’ (vsi ljudje smo sicer med seboj enakovredna bitja, a ne-človeška narava je še vedno 'plen' in svojina človeka?) proti ekološkemu ozaveščenju, kjer duša človeka živi v sožitju in 'komunicira' z vsemi dušami sveta, ne le človeškimi. Ko zemlja ni več prekleta in zato 'mrtva', kot jo vidijo verniki 'v nebesa v nebesih', temveč postane spet živa in lepa 'mati'.

Vse revolucije proti tiraniji v zgodovini kažejo na borbo proti Raku, in so bitka za Zdravje.

In vsi, ki so se upirali oblasti, upirali tiranu, ukazu, posilstvu, pokornosti, so bili od oblasti vedno imenovani »teroristi«.

Napredek, ki ga zahteva 'čas' in vizija trajnostnega razvoja, predvsem torej ni tehnološki napredek in bogatija, o čemer sanjajo politiki in menađerji sanjajoč izplen, bogatost in moč, temveč predvsem duhoven napredek. Napredek (preskok) v smeri človečnosti, zaupanja, medsebojne povezujoče obzirnosti in ekološkega osveščanja. Duhovna sprememba se zrcali v spremenjenih medsebojnih odnosih.  V obzirnejšem in so-upoštevajočem odnosu posameznika do so-narave. Soljudi. Živali. Rastlin. Voda. Planeta Zemlja.

Kar nas pripelje do naslednje dileme:





4.
Je Zemlja prekleta ali sveta?

Različne civilizacije doživljajo naravo drugače.

Kdo svet doživlja bolj prav?

Ima puška, kamen, roža, tele dušo, kot trdijo animisti?

Je zemlja sveta, kot trdijo in kot jo doživljajo jainisti, Hindujci, vsi poljedelci?

Je res brezdušna, kot trdijo Arijski 'nebeščani' – judje, kristjani, muslimani?

Ni brezdušen le dandanašnji 'vasezaverovan' človek?

Vse religije 'zahoda' so bile planet Zemljo (vse kar je žensko ? pozorno) preklele in ji s tem 'vzele dušo'; in Znanost, ki 'svet' opisuje kot 'atomski' stroj, je danes v službi pohlepnih egocentrikov, ki osredotočeno ropajo 'mrtvo' Zemljo in jo spreminjajo v smetišče, bojišče in pokopališče. In čeprav nam mati Narava danes vse bolj dokazuje, kako živa in mogočna je, ko strese svoja, od brezobzirnih ljudi posiljevana, izropana nedra, samo(sebi)pomembni ljudje ne razumejo 'omnov narave' - njenega poziva k skromnosti. In le kadar nas zalije s svojimi solzami bolečine ter zapiha od jeze, se 'za trenutek' zavemo, kako šibki dejansko smo človečki, saj nam nobeno razumarstvo in nobena moč in nobena zvitost ne pomaga, kadar nam toča pada na glavo ali orkan ruši hišo?

A še vedno jo, mati Zemljo, vidimo kot 'stvar', jo brezobzirno plenimo in si jo hočemo podrediti?

Napuh 'razumskega človeka', intelektualca, ki si domišlja, da naravo lahko prekolne oziroma premaga in si ga-jo podredi, je norost (slepota) in oholost brez primere. Kar nas pripelje do naslednjega vprašanja:


5.
Znanost – 'odrešenik' ali blokator trajnostnega razvoja?

Znanost vedno deluje v omejenem svetu, saj niti najbolj pametni znanstveniki ne vidijo do konca 'sveta' in ne poznajo dokončnih odgovorov na 'otroško' vprašanje: »ZAKAJ ŽIVIMO«. In zgodovina mi govori, da sta vzponu znanosti in nove tehnologije, kot vedno v zgodovini, tudi v 18. in 19. stoletju neposredno sledili dve svetovni vojni. Danes je človeštvo že sredi tretje: vojne za nafto. In pred nami je nova: svetovna vojna za vodo. In gene.

V zvezi z znanostjo se pojavi torej bistveno vprašanje: Človek je v nekajsto letih naredil nesluten tehnološki preskok in z volovske vprege presedlal v raketo, toda ali je znanost naredila človeka boljšega? Bolj človečnega? Bolj obzirnega? Boj modrega? Bolj ljubeče bitje? Ali pa ga je naučila le bolj učinkovito in 'varno - na daljavo' ubijati?

Kajti znanost oziroma tehnologija danes je le orodje, lopata, a človekova zavest je tista, ki brezdušno bombardira ljudi, onesnažuje svet, zastruplja zrak in vodo, vegetacijo in živali in vse bolj uničuje pogoje življenja in raznolikost na planetu.

Očitno je, da znanost sama po sebi ni dovolj, da človeka in človeštvo popelje po poti trajnostnega razvoja. Znanost in razum sta le 'lopati'.

Učinkovitost, ki jo uči znanost, in dobrota do brata, nista eno in isto.

Trajnostna vizija 'zahteva' torej 'sestop razuma' - avtritete uporabne in teološke znanosti - z 'božjega trona'. In človek, ki to 'lopato' uporablja, mora iz oholosti in napuha sestopiti v skromnost in obzirno soupoštevanje soljudi in 'preostale' narave. V spoprijateljitev z naravo. Kar pomeni sprejeti dejstvo, da je narava živa in smo posamezniki le omejen (večno neveden) delček raznolikosti narave. Sprejeti bomo morali spoznanje, da z Naravo lahko živimo v medsebojnem miru le, ako jo prenehamo posiljevati in pričnemo spoznavati in sprejmati njene nasvete (naravno logiko). In vse, kar nam nudi, ne smemo sprejeti kot lastnino, temveč kot darilo vsem. 

Ljudje nujno potrebujemo razvoj učinkovite znanosti. In tehnološki napredek je neizbežen. Toda na nas je, da se odločimo, v katero smer bomo razvijali sebe in svoje 'igrače'? V človeku in človekovemu okolju koristno tehnologijo ali človeka in naravo uničujočo tehnologijo? V orodje ali orožje? V mir ali v vojno?

Trenutno 80% energije vlaga človeštvo v 'smrt', v 'vojno'; in le 20% v mir?

Ni želja po miru torej iluzija?




 6.
Šolstvo – poneumljanje ali razsvetljevanje?

Kapitalistični trg z delavno silo je po padcu poskusa humanega sistema - socializma postal edin 'vodnik' izobraževalnemu sistemu tudi v Sloveniji.

Univerza je prenehala biti 'humanistična'. Služi le še potrebam gospodarstva in vlad in vojske. Inteligentne otroke spreminja v ubogljive robote, koristne mariksu.

In ker kapitalist seveda ne potrebuje umetnikov in humanistov, temveč potrebuje koristno, usposobljeno in čim cenejšo ‘primerno’ ubogljivo ovco, posledično ‘moderna’ šola vzgaja le še ‘strokovnost’ in spoštljivost, a ‘širina človeka’ ne kapitalista in očitno ne učitelja in ne staršev, ne zanima. Od širine (humanizma in ekologije) kapitalist nima profita. Zato današnji kapitalistični izobraževalni trend tako umetnost kot humanizem v vzgoji otrok 'izpušča'.

Današnja izobrazba otroka tako vzgaja le v ‘primernega’ in 'uporabnega' specialista za delček. V 'lopato', koristen kolešček v stroju, ki kapitalistu ‘tiska’ denar in povečuje 'težo'. In takšna je tudi duhovna širina ‘produktov’ takšnega sistema šolstva - brezčutnih individualističnih 'fah-idiotov'.

Kapitalistu, jasno, pomeni kapitalistični 'matrix' ‘dober odnos’,  saj mu prinaša bogastvo, udobje in moč ukaza. Humanistično širino opozarjajočih na krivičnost izkoriščevalskega kapitalističnega 'sistema odnosov', pa kapitalist prav gotovo doživlja kot napad na njegovo samopodobo ‘dobrega človeka’, zato humaniste (socialiste) doživlja kot sovražnike. Teroriste. In 'socializem' kot 'satana'.

Tako humanistična miselnost (vsi ljudje smo enakovredni) kot krščanska dobra misel (ljubi svojega bližnega) sta iz kapitalistične 'miselnosti' in iz darvinistične olimpijske vzgoje (tekmuj z vsemi, vsi so ti sovražna konkurenca! zmagaj, da ne boš luzer! ubij, da ne boš ubit!), ki je v zadnjem desetletju postala ‘bela knjiga’ tudi slovenskega izobraževalnega sistema, izvržena; in otroci postajajo vse bolj rivalski, egocentrični, brezčutni, darvinistični divjaki.

Vsak otrok si domišlja, vzpodbujan s pričakovanji staršev, da je edinstven, rojen zmagovalec, 'zvezda'; in si domišlja, da so vsi ostali 'drek' ter da ima pravico v svojo ‘resnico’ oziroma ‘voljo’ posiliti tudi vsakega (fizično ali duhovno) šibkejšega. Zato, ko otrok odrašča, drugim zna vse manj prisluhniti (slišati druge), niti druge noče več poslušati (ubogati druge); vsakdo bi rad le še ukazoval. Celemu svetu.

In ker vsi egoisti slišijo le 'sebe' in hočejo, da jih ‘drug’ uboga, a nihče več noče biti ubogljiv in ne prisluhne okolici, je individualizem in medsebojna agresija v razredu vse hujša. Slišnost sočloveka in obzirnost minimalna

Otroci so le odsev 'ozkosti/širine' staršev in učiteljev!!!

Za celostni razvoj človeka očitno le poučevanje uporabne znanosti in vzgoja ljudi v 'fah-idiote', torej ni dovolj. Otroci nujno potrebujejo humanistično-ekološko vzgojo. Širino. Tako v šoli kot doma. In spremenjen odnos do učenja nasploh. Kajti učenje ni le golo 'zbiranje koristnega znanja in podatkov'. Učenje je predvsem o(d)puščanje 'napak' iz svoje zavesti. Prebiranje semen od plevela. O(d)puščanje vsega, kar k sožitju in harmoniji, torej k Zdravju  ne vodi.

7.
Ustvarjalnost ali koncesijonarstvo?

Z ekskluzivnimi dogovori in s koncesijami (ekskluzivnimi pravicami) zavarovan trg nikoli ne more dopustiti demokratičnega, nedirigiranega, prostega tržišča. Ta dva sistema se sama po sebi izključujeta; in si zato v praksi dejansko nasprotujeta.

Na svobodnem trgu vsak čevljar svoj umetniški izdelek ponudi kritičnemu kupcu. V dogovornem čevljarstvu en velečevljar določa modo vsem ovcam in ceno vsem čevljem. Podobno je v šolstvu. Dokler v šolah učeče otroke poučujejo le 'preverjeni' koncesionarji in jim govorijo 'edino resnico', a 'neštemplane' resnice nimajo pravice glasu in prisluhnjenja, je šolstvo ovčereja in ustvarjalnost otrok ni možna.  'Neštempljan' berač največkrat ve o življenju več kot 'štempljan' kralj.

Dogovorna ekonomija oligarhov je danes, ko postajamo ubogljivi hlapec EU, že tudi slovenska stvarnost, in je svobodni trg (kjer vsakdo lahko svobodno ponuja svoj produkt) avtoritativno 'od zgoraj' zapolnila in 'zaprla' s koncesijami in kvotami. Koncesionarski despotizem ubija vso zdravo konkurenco in ustvarjalnost 'malih ljudi', saj licence ter zapovedane kvote ‘uzakonjajo’ dogajanje in hkrati preprečujejo vsak samo-svoj migljaj ‘tam spodaj v štali’.

Slovenski kmet že sme pridelati le od EU določeno količino le določene hrane, drugače je ‘v prekršku’ – v sporu z nekom, ki si je že bil 'zagotovil trg'. In vse kar ‘velikim bratom’ Francozom npr. dobro raste, slovenski kmet ne sme več saditi. Majhni ‘z zakonom ukazano’ ne smejo več konkurirati velikim.

Zatrta je vsaka ustvarjalnost ljudstva. Svoboda prostovoljstva je 0.

Ugotovimo lahko le, da trenutni sistem nadzorovanja medsebojnih odnosov z licencami še zdaleč ni demokratičen, saj današnja ‘koncesionarska smetana’ sočutja in uvidevnosti in obzirnosti do sočloveka, solidarnosti ne pozna. Pozna le 'navpični prenos ukaza' navzdol in 'navpični pretok denarja' navzgor. To je vse. Za učitelja je učenec le še vir dobička in za poslovneža je delavec le nujno zlo, strošek, gnoj, iz katerega rastejo rože, katere prodaja. Oba zanima le cena rož in možen dobiček. A lepote rož sploh ne opazita in gnoj se jima gnusi.

In koncesije oziroma licence se vse bolj vsiljujejo v osebno življenje ljudi. Ljudje vse bolj hodijo le še po poteh, ki jim jih ukazujejo ‘od zgoraj’. Danes pesnik kot fizična oseba že ne sme več sam izdati in prodati svoje knjige. In sam ne smeš graditi več svoje hiše; moraš jo dati gradit ‘štemplanemu zidarju’. Kmalu, če nisi električar, ne boš doma sam smel zamenjati pregorele žarnice. In mati, brez kuharske licence, kmalu ne bo smela več skuhati hrane svojim otrokom. Brez licence danes ne smeš niti piti vode in kmalu 'neštemplana' raja ne bo smela več dihati.

8.
Neomejena rast na omejenem planetu je iluzija pohlepnih in zato 'kratkovidnih' norcev...

http://www.youtube.com/watch?v=F-QA2rkpBSY

 Čeprav danes vsak otrok, ki zna osnove računstva, lahko vidi norost darvinistične ‘pravljice o ne-omejeni eksponentni rasti na omejenem planetu’, pohlepne vlade še vedno ‘programirajo’ neskončno rast (4% letno!!). In kdor ne raste, pada? Zato vsi 'morajo' rasti in sosed ubija soseda....?

 Kratkovidni investitorji ne vidijo do pojutrišnjem, domet jim sega le do jutri, do prvega izplena. Zato ne vidijo, da vlagajo v vojno in da bodo sami sebi, ko vlagajo v vojno in prodajajo orožje (vojno), priskrbeli vojno, kot ne vidijo, da bodo s selitvijo prizvodenj iz ‘bogatih’ v 'cenejše' kraje ‘tretjega’ sveta, osiromašili ves planet in sami sebi zrušili trg.

S selitvijo proizvodnje v 'tople' kraje, kjer ljudje delajo za dolar na dan, jemlje evro-ameriški INVESTITORJI-dobičkolovci svojim (do sedaj) dobrostoječim sodelavcem in sosedom vso kupno moč; in dosedanji potrošniki, ki nenadoma postanejo brezposelni jezni reveži na robu lakote in na socialni pomoči, ne bodo več mogli kupiti niti cenenega blaga iz 'tretjega' sveta, ki so ga bili prej sami izdelovali. In sužnji ‘tretjega’ sveta, katerih delo imperialist podcenjuje na dolar na dan, izdelanega blaga (marcedesa) tako ne bodo mogli nikoli kupiti.

Kdo bo torej sploh še kupoval?
Nihče?

Trg se danes zato sesuva in ustavlja. ‘Catch as catch can’ – 'nagrabi vse, kar lahko nagrabiš' sistem se sesuva. Borza se sesuva. Vsi vlagatelji v sanje ostajajo brez vsega. Sistem enormnih trgovskih dobičkov se je porušil, kajti 'robe' je preveč, saj je zaradi nulte kupne moči planeta trg popolnoma zasičen'. Iz enega samega razloga - ker si ©®, vse 'zlato' in vse 'dobrine' planeta, v nasprotju vsem božjim zakonom in navkljub humanističnim ustavam v današnjih 'razvitih demokracijah', lasti le še peščica ultra-bogatih vele-posestnikov. Družba, po imperialistično - živinorejski logiki postaja 'idealna'. Bogataš/ pes(vojak)/ ovce(raja).

In raja je vse bolj lačna in bosa.

In opeharjeni in ponižani in izkoriščeni?

Dober opazovalec že vidi opeharjene počasi vztajati iz 'nevidnosti' in zahtevati povrnitev nakradenega in odgovornost oholih kradljivih 'bogov'. Poglej le Nemčijo. V do nedavnega še socialno-kapitalistični Nemčiji, zaradi bega kapitala v ‘egzotične’ kraje (multinacionalke državam ne plačujejo davkov na dobiček!) in posledičnega povečanega davčnega pritiska države na vse še zaposlene, obubožan in socialno obrezpravljen nemški delovni narod, ob enormnih zaslužkih ozkih elit, vse bolj jezen skupaj s skinhedi danes že ‘trenira’ na ‘manjvrednih’ tujcih (ker jim navidezno jemljejo službe’), a ko bodo naciji zaštekali, da tepejo napačne, in nazaj udarli prave krivce njihove bede? Svoje ‘pobegle’ 'delodajalce' in dvolične politike? ‘Pobeglo’ vlado, ki izdaja narod v lastno korist in v korist mednarodnih borznih igralcev - vlagateljev?


Rezime

Ko besede evolucija ne enačimo le s tehnološkim razvojem in tehnološkim napredkom, kot to počne ateistični materialist darvinistične družbe, hvaleč se z atomsko bombo in grozeč z 'mečem', temveč evoluciji dopustimo tudi pridih duhovnega, se najbrž vsako opazujoče bitje lahko strinja, da v tej luči razvoj človeka vidimo kot potovanje iz temine duhovne omejenosti kamene dobe, ko so ljudje svet videli še kot ravno ploščo, v razgledanost in svetovljanstvo post-ekonomistične, etične, ekološko ozaveščene družbe univerzalnega sveta.

Dogaja se človeku torej, gledano skozi zgodovino zavesti, osvoboditev iz agresije paničnega egoizma. Iz neznanja lokalne omejenosti in iz ne(samo)zaupanja do okolja se prebujamo v milino zaupljivega naročja matere Zemlje. Iz strahov in iz sovraštev preteklosti potujemo proti harmonični družbi. V zaupljivo sodelujoče vzdušje ekološke dobe.

 Človeška družba je v krizi in na razpotju. Kriza vedno pomeni smrt ali ozdravljenje.

Torej vsak med nami mora, poleg ekonomskega dela življenja, neobhodno 'ujeti' v obzir in soupoštevanje tudi sočloveka in okolje, ker nas vse to skupaj obdaja!

--------------------------------------------------

Trajnostni razvoj vsakemu razumnemu bitju, k naravni logiki težečemu posamezniku, modro svetuje, da odpusti 'mrtve stvari' in evolucijo zavesti/medsebojnih odnosov podpre. Da prisluhne svojemu srcu in znanstveni veji, ki trenutno edina ne služi vojni in plenjenju planeta, saj 'zagovarja' sočuten odnos do sočloveka in do planeta Zemlja in ki se imenuje socialna ekologija; ter v sebi uravnovesi 'sveto trojico' – ekologijo, humanizem in ekonomijo.

Modrost kot edino pot iz bolezni duha, torej iz vojne za dobiček in nadzor, v kateri ‘stagnira’ človeštvo že tisočletja in katerega ‘vrh’ doživljamo danes v agresivni svetovni politiki, vidi padec piramide/hierarhije in sestop dandanašnjega oholega pohlepnega tirana - avtoritete iz namišljenih ‘nebes’, iz ‘božanskosti’ v dejanski svet, kjer ‘ničle’ ne obstajajo. In torej ni raka. Kjer vlada harmonija in modrost. Kjer avtoritete ukaza, posilstva ni več.

Vsi, ki bi radi bili avtoritete in sanjajo 'red v štali', torej 'trajnostno' nimajo šans. Kajti nuje človeškega bitja (otroka) po netlačenosti, se ne da ne prestrašiti ne podkupiti ne zatreti. Ubogljivosti se ne da zaukazati z zakonom. Prostosti in lepote se ne da zapreti v varen vzorec. In lepote ljubezni – pozornosti, občutljivosti, sočustvovanja, soupoštevanja, sodelovanja v stiski in sožitja v lepoti, se ne da ubiti niti kupiti. In svoboda (netačenost telesa in duha) je nenehno na pohodu, vse dokler se otroci rojevajo.

Če pogledamo svetovno dogajanje: vse ‘ničle’ – vsi podcenjeni ljudje in narodi, nasilno podrejeni v uboglivost brezčutnim ‘gospodarjem’, danes dvigujejo glavo in zahtevajo samostojnost – enakovrednost z drugimi. Vstaajo Kurdi, Čečeni, Kosovci, Nube, Irci, Baski, … kdo ne? In ne le narodi, vsak posameznik hoče biti prost vseh z vzgojo vsiljenih mu lokalnih poistovetenj, svoboden lažnih ‘moraš/ne smeš’ zaplankanih lokalpatriotov. Vsakdo išče svobodo ustvarjalnosti. Občutek netlačenosti. Svobodo sodelovanja. Vsakdo hrepeni najti ‘sebe’ – povezanost s ‘sem Celoto'. Z lepoto.

Nihče več noče biti suženj… ...a glej ‘hudiča’!

V(s)I bi še vedno radi ukazovali? Izkoristili slabotnost brata? Ponižali sestro? Starše?

----------------

Trajnostni razvoj, ki si harmonizacijo družbe zastavlja kot cilj, vidi kot prvo nujnost torej 'smrt' vzvišenosti/ponižnosti oziroma elitizma. Smrt ukaza oziroma tiranije.

Soočiti se moramo z napuhom domišljavih požrešnih posameznikov, elitističnih grup in institucij, ki, v imenu znanosti, varnosti, boga, države in/ali lastnega izplena uničujejo in ropajo naš radodarni bivalni prostor - planet Zemljo, ter s prevaro in orožjem razdvajajo človeštvo na svete/preklete, na pripadnike/sovražnike, medtem pa preko 'lastnih' medijev kot terorizem označujejo vse težnje humanistov po človečni družbi in ekologov po varovanju obstoječega vse bolj uničenega okolja. Predvsem pa se moramo otresti svoje lastne samo(sebi)pomembnosti.

Za duhovni premik človeka v svet, kakršnega sanjamo otrokom ljubeči starši, je neobhodno 'ustaviti' vzroke sedanjega stanja, kar pomeni v dejanjih 'ustaviti' najprej lastno lakomnost in ustaviti tajkune, ki plenijo. Torej reči 'Dovolj laži, kraje, izkoriščanja, zatiranja in ubijanja. Dovolj ukaza!' .

Konec oholosti posameznika pomeni konec ignorance oziroma zaničljivosti oziroma samopomembnosti. Konec brezobzirnosti do sočloveka in sonarave. Konec kralja – ukaza. Kralj mora dokončno sestopiti in piramida se mora spremeniti v krog. In ker trajnostni razvoj zajema celostni razvoj celotne družbe in torej predvsem človeka kot posameznika, meditacija o trajnostnem 'razvoju' od nas, od vsakega posameznika zahteva, da se poglobimo v svoj odnos do znanosti, v svoj medčloveški odnos in v svoj odnos do sonarave oziroma stvarnosti. In se zamislimo nad nerealnostjo domišljije, ki nas vedno zapeljuje in mnogokrat zapelje v domišljavost ali manjvrednost. V pohlep. V strah. Verništvo. Lokalnost mlake. Sužnjost.

nazaj na meni člankov