Meditacija o nasilju v medsebojnih odnosih - Miha Jensterle
15.10.2005
Povzetek
Avtor prek arhetipov dojemanja okolja in posledičnega razmišljanja, ki se je
sedimentiral v družbenih sistemih kot so imperializem, kapitalizem, fevdalizem
in liberalizem, reflektira možnost prehoda v ekološko družbo, tj. v
demokratičen, neavtoritativen medsebojen odnos, v ekološko osveščeno družbo.
Izhaja iz teze, da je na pohodu “logika lovca na
izplen” ali neo-imperializem, ki se skriva pod imenom “demokracija”, neti vojno
itn. Opustošenje gigantskih korporacij, transnacionalnih institucij, pritiski
vlad “prodanih” držav na svoje državljane in državljanke, nehuman odnos
nosilcev moči do prebivalcev in prebivalk sveta idr., le vzpodbujajo vzdušje
nezaupanja, poglabljajo nezadovoljstvo, praznijo “politični prostor”, kar pa
neizbežno vodi v nastajanje novega, drugačnega, civilnega, humanejšega gibanja.
Alternativo reflektira prek zgodovinsko-filozofskega pogleda “meditacije”
medosebnih odnosov. Gibanje prepoznava v nastaju “mimo” (trenutno)
kapitalistične pozicije in predatorske (liberalistične) opozicije.
Ključni pojmi: zdrav odnos, ekologija, humanizem, evolucija zavesti,
demokratizacija
------------------------------------------------
Voluhar je čudovit stvor matere narave
in biolog ga občudujoče razreže, prouči in ‘razvrsti’,
poljedelcu in sadjarju je “smrtni” sovražnik,
a ekolog zagovarja njegovo pravico do življenja.
Kdo ima prav?
-------------
Zdravje/bolezen
Vsaka celica zdravega telesa nesebično sodeluje s prav vsako celico telesa.
Nobena celica ni bolj pomembna in ničesar, kar neobhodno ne potrebuje, ne
zadržuje egoistično zase. Pretok energije se nikjer ne zaustavlja. Telo je v
‘stanju’ božanske, anarhične harmonije. A pojavi se, v tem simbiotičnem sozvočju,
le en sam narcisoiden požeruh, in rak izmaliči in razje celo človekovo telo.
Ena sama celica s povzpetniško logiko raka telesu že pomeni pogreb. Šokantno,
ali ne?
Ob tej definiciji zdravega odnosa in bolanega telesa opazovalec ne more
zanikati, da lakomnost izpade kot osnovni terorist v sozvočju življenja,
egoizem kot seme bolezni in propada celega organizma; in skromnost odrešenik?
In zdaj si oglejva telo bolnika, ki se imenuje človeška družba. ‘Normalno’
družbeno telo je danes sestavljeno iz gneče med seboj vse bolj žročih se,
egoističnih, rivalskih celic, ki skromnost prezirajo, saj vsak ‘normalen’
človek ‘pridno’ zbira in zadržuje energijo le zase. Čimveč. Denarja in moči. ©
in/ali ®. In navkljub vsem revolucijam v zgodovini, svetu še vedno dirigirajo
“isti”, tisti, ki so bile nekoč svet razdelili na parcele in ljudstvo razcepili
na vampir/krvodajalec – učitelj/učenec, gospodar/suženj,
delodajalec/delojemalec, oblast/davkoplačevalec.
Toda družba ima čudovito sposobnost samozdravljenja. Prav kot telo. Ker je
vsako prilaščanje in prekomerno zadrževanje energije vedno seme bolezni, a
hkrati tudi seme upora zdravega telesa proti rakavosti egoista, se nenehno
dogaja upor zdravega telesa proti exkluzivizmu in pohlepu posameznih celic –
raku. V sociološkem jeziku: nenehno se dogaja upor ljudstva proti sebičnosti in
oholosti oblastnikov. Kajti tako fizična bolečina kot psihološka ujetost v
neprestano samozatajevanje, sili vse podrejane, ponižane, zatirane in izkoriščane,
in zato razbolene, v reakcijo na to krajo energije. In odziv pomeni vedno
odpor, revolucijo proti bolečini, zatiralcu in izkoriščevalcu. V revolucijo
proti vampirski avtoriteti, ki z ukazom, sodbo in kaznovanjem nenehno povzroča
bolečino, krade soljudem prostor, čas in pot vsem vzgojenim v ubogljivost in
spoštljivost.
Kaj nam govori zgodovina?
Egoist živi le zase, zbira le zase in čuva svoj, čim večji zaklad zase, a
vse preostalo dojema kot sredstvo za zadovoljevanje njegovih užitkov.
Neznance vidi kot “rajo”, znance le kot uporabno sredstvo ali kot prepreko do
zadovoljstva. Humanist si poje »Vsi se imamo radi,
radi, radi, radi…!«. Ne ‘prenese’
zatiranja, poniževanja in izkoriščanja niti sebe niti drugih ljudi. Zato ni
ne vzvišen in ne ponižen. Vse soljudi doživlja kot sebi enakovredne prijatelje.
Toda, ker je usmerjen antropocentrično, še vedno ‘človeško’ poveličuje nad
‘naravno’; zato humanist vse nečloveško, vse ‘kar ni človek’, še vedno vidi
kot “stvar” brez ‘duše’– zemljo kot “surovino”, žival le kot “zrezek”. Ekolog doživlja egoizem (tako posameznika kot samo-poveličanih
egocentričnih izključujočih grup) kot bolezen družbe, slepoto družbe,
prav tako kot humanist. Toda za razliko od humanista ‘vidi’ tudi rakavo
objestnost antropocentrizma, saj
vidi, kako “sveti humanizem” ponižuje sonaravo v sužnja in s tem človeštvo
oholo povzdiguje nad božje stvarstvo in boga. Ekolog sebe, sočloveka, kot
tudi nečloveško sonaravo sodoživlja kot harmonično sozvočje. Zavesten je
dejstva, da je človek le del narave in ni nad naravo. Zato samega sebe dojema
‘znotraj narave’, katera je, kot on sam, živa. Zato je ekologu VSE obdajajoče
lepo, živo; in bambi ima dušo.
|
Ni
bil Jezus trdil, da je SVET raj in pekel le v duši ‘slepega’ posameznika? In ‘odpustitev’ pekla v sebi pot v nebesa na zemlji? Torej
tako kot v Jezusovem ‘pogledu’ na okolje, je tudi v ekologovem zaznavanju svet svet. Planet
ekolog doživlja kot živ organizem, kot radodarno, čudovito lepo “mati”.
Zemlja ekologu ni več prekleta in zato “mrtva”, kot jo doživlja judovstvo,
krščanstvo, islam, ki vsi po vrsti preklinjajo “ujetost” na “od boga prekleti”
Zemlji in sanjajo le o Bogu nekje v nebesih.
-------
Zgodovina nam govori, da so vrednote vseh naprednih, kulturnih civilizacij vedno težile v nasprotje tiraniji in agresiji – k humanosti, miru in sožitju. Proti ti. demokratičnosti in srčnosti. K zdravemu medsebojnemu odnosu – medsebojni slišnosti in soupoštevanju. K človeka dostojnemu življenju, človeškemu dostojanstvu, svobodi, ljubezni, modrosti. In tirani so vse poskuse humanizacije družbe zatrli, mar ne?
Zgodovina je zgodba, govoreča o bitju, ki potuje proti
človečnosti, človeškemu dostojanstvu in dobrodušnosti. Že Mojzes je bil preklel
oholost faraona do sužnja; in svoje “izvoljeno ljudstvo” popeljal na pot proti
deželi enakovrednih in enakoslišnih - enakopravnih, kjer vlada pravičnost in
izkoriščanja, tirana ni več. A šele
Atenci so bili prvi prekleli egoistični ukaz, “v imenu skupnega dobrega” opustili
tiranski odnos in se ‘spustili’ v medsebojno dogovarjanje in soupoštevanje – so-slišnost
in soglasnost - demokracijo (a še
vedno so nehumano sami ostali lastniki sužnjev!?!). V Evropo je proces
demokratizacije vstopil nasilno s francosko revolucijo in posiljevalcu
ljudstva, tiranu je ljudstvo prvič v zgodovini človeštva soglasno odsekalo ošabno
glavo.
Demokratizacija je torej pozitiven proces “razpadanja tiranske piramide”, ‘raztapljanja’
krivičnosti hierarhije, humanizacije človeka, process socializacije, v katerem
umira oblastnost ukaza ter iluzija “svete” trditve.
Zamiranje hierarhične, kastne družbe, se kaže v vseh zgodovinskih
težnjah človeštva po netlačenosti, v vseh uporih in revolucijah proti zatiralcu
in zajedalcu. Medrazredni boj med “gospodo” in “zaničevanimi” je bil do sedaj
snedel glavo vsem narcističnim moralistom zgodovine – tako faraonu kot cezarju
kot kralju kot Hitlerju. In proces umiranja avtoritete, izmiranje ekskluzivizma
in brezčutnosti iz zavesti človeštva, se nam dogaja še danes.
Demokratizacija je že tisočletja in je še vedno OSNOVNO DOGAJANJE ČLOVEŠKE SKUPNOSTI.
Kje na poti proti ‘učlovečenju človeka’
smo sedaj?
Oko nepristranskega zgodovinarja vidi človeštvo in človekovo zavest potovati iz faraonskega egoizma, preko humanizma, naprej proti ekološkemu
ozaveščenju. Iz odnosa tiran/suženj se preko poskusov
“demokracije” postopoma rojeva svobodno, človečno, ekološko osveščeno bitje, ki
ni gospodar nikomur in suženj nikomur. Pijavke družbe se upirajo, a vendar…
Evolucije zavesti se ne da ustaviti. Iz bolezni, ki ji lahko rečemo primitivizem, iz agresivnega egocentrizma,
hočemo nočemo torej neizbežno potujemo
proti ponovnemu sožitju in zdravemu sobivanju v so-naravi, sredi katere
živimo in katere del smo. Iz oblastnega gospodarja se, skozi zgodovino,
mačistični arijec (lovec-pastir) “spreobrača” v ekologa-poljedelca. Predator v
rastlinojedca. Tiran v prijatelja.
In evoluciji posameznik lahko pripomore
ali pa jo s svojo ignorantsko trmo in egoizmom agresivno zavira, mar ne?
Toda ali je človeštvo dandanes že zrelo za prehod iz onkološke v ekološko
ekonomijo in iz monologa v dialog?
--------------
Zadnjih dvatisoč let so si v Evropi sledili rimski materjalno/duhovni
imperializem, srednjeveški
“duhovno/materjalni” fevdalizem in
postrenesančni “materialni” kapitalizem,
ki svet nenehno potiska v nenehno rast, v neo-imperializem in
neo-fevdalizem. Toda nerealne sanje o nenehni
rasti na omejenem prostoru, se vedno znova izkazujejo kot iluzija. Novodobni
imperializem “civiliziranega” sveta se je sesul že v dveh svetovnih morijah, in
ker se človek očitno nič ne uči niti iz lastnih napak, pohlep po rasti še vedno
vodi kartezijansko pamet in nas je, preračunljivo civilizacijo, hlepečo po več
in več in po ‘najboljšem’, spet pripeljal tako daleč, da danes stojimo pred
tretjo svetovno morijo.
Toda navkljub pritiskom “desnice” (imperialistov, fevdalistov, kapitalistov in
njihovih zaščitnic cerkve ter univerze), je človeštvo v dvajsetem stoletju,
sledeč svetlim zgledom anti–hierarhistov Mojzesa, Mahavire, Bude, Sokrata,
Jezusa, Frančiška Asiškega, in humanističnim pogledom Tomasa Moora, Mirandola,
Spinoze, Leibniza, Rousseauja, Herderja, Kanta, Goetheja, Marxa, Hesseja,
Fromma, Gandija, Krishnamurtija, da naštejem le najbolj znane biofile, izkusilo
poizkus ustvarjanja skupnosti na podlagi človekoljubne
logike humanista. Le-ta,
iz sočutja in obzirnosti, soljudi ne ubija in ne krade. Sočloveka v težavah ne
izkoristi, temveč mu v stiski nesebično pomaga.
Pojavil se je socializem, sistem medsebojnih
odnosov, ki temelji na ‘bratstvu in enotnosti’, in na enakospravnosti, ne
temelji na ideologiji izkoriščanja
in odnosu gospod(ar)/sluga, kot imperjalizem, fevdalizem in kapitalizem. Socialno nravnan ‘matrix’ je bil skupno dobro predpostavil osebnemu dobremu. In egoizem postavil na sramotilni steber. Saj socialist sočloveka
soupošteva kot enakovrednega.
Toda ker je ‘človek vsepomemben’, socialistični
pogled še vedno vidi nečloveški del
narave le kot vir dobrin/surovin/izplena v “dobro človeštva”. Posledično
ekološko neozaveščen, naravo socialist antropocentrično le “brezdušno” izkorišča
in pleni. In posredno, ko brezsrčno uničuje okolje, uničuje samega sebe.
Peta možnost, v katero nas sili logika matere naravein narava sama, proti
kateri nas žene evolucija zavesti, je skupnost pozornih, inteligentnih,
občutljivih, obzirnih humanih bitij, katere vodi oziroma jim dejanja svetujejo
(ne ukazujejo, svetujejo!) lepota sveta, ljubezen in modrost – simbiotična,
ekološka logika narave.
Se ‘ekološka doba’ in ozaveščena ‘svetovalna (ne)vlada’ vidi kot Utopija? Mir
na zemlji iluzija?
Na prvi pogled mogoče res. Toda tja smo namenjeni. Hočemo nočemo. To nam
dokazuje zgodovina
duhovnega razvoja človeka na planetu zemlja. Tako zgodovinski kot duhovni razvoj človeštva sveta, kažejo
človeka kot človeštvo potovati iz prestrašenega nabiralca kamene dobe, skozi civilizacije,
skozi tiranije, skozi vojne proti demokraciji, kjer vladajo svoboda, ljubezen
in modrost. Iz ‘lokalca’ človeštvo danes ‘mutira’ v ‘univerzalca’.
Utopija, kot mnogi ‘kličejo’ pravično,
“idealno” (z)družbo skromnih in obzirnih enako-pomembnih, v svoji
ustvarjalnosti cvetečih posameznic in posameznikov, kakršno so jo bili
teoretični marxisti – komunisti hoteli vzpostaviti z ukazom, ni utopija norcev, temveč zgodovinska
nujnost. Evolucijska
nujnost. Kajti večja iluzija od Utopije (družbe ozaveščenih posameznic in
posameznikov) je domneva, da faraonski odnos tiran/suženj, predator/plen,
avtoriteta/bebec, v katerega nas spet sili, kroti in betonira egocentrićna
svetovna ‘elita’, lahko traja “večno”, in da je posilstvo šibkejšega prava pot
v mir. Kročenje otrok v egoizem prava vzgoja.
Štiri znane poti – imperializem, fevdalizem, kapitalizem in socializem –, ki
jih je človeštvo do sedaj izkusilo, vse vodijo v propad, v posledično zadušitev
v lastni krvi in v lastnih odpadkih. A egoisti na mestih moči nočejo videti
niti okoljskih niti duhovnih posledic svojih dejanj. Imperialisti danes spet
vse bolj morijo otroke in ropajo okolje v imenu “pravice močnejšega” in
‘izplena’, kapitalizem brezobzirno izkorišča človeške in zemeljske vire, in
tudi antropocentrični socializem nečloveško naravo še vedno dojema le kot
brezčuten stroj, kot sredstvo v službi in v ‘dobro’ človeka. Posledice
odtujenosti od narave in od naravnih zakonov, so v vseh štirih matriksih,
uveljavljenih danes, očitne. Človeštvo, ekološko neosveščeno (slepo za
prihodnost otrok!!!), si zastruplja vodo, zemljo in zrak, ter z uničevanjem
okolja dela počasen samomor.
Ekološka družba, živeča v sožitju v naravi in upoštevajoča naravno logiko, se
zato vidi kot edini možni zmagovalec evolucije zavesti. Evolucije človekove
zavesti, razvijajoče se iz “kamenodobne” divjaške, agresivne, primitivne
sebičnosti, v ekološki, neprestrašen, ljubeč, zaupljiv odnos, ne more
preprečiti noben ukaz človeka, niti širjenja zavesti ne more ustaviti
kratkovidna trditev katerekoli lokalne avtoritete, pa naj ima v žepu sto
doktoratov ali prihaja iz največjega templja sveta. Evolucije zavesti ne morejo
preprečiti niti ukaz niti pendrek niti puška niti laž.
Modrost ne išče niti dobička zase niti v imenu omejene skupnosti niti v imenu
človeštva, temveč vztrajno išče sonaraven, vseupoštevajoč način so-bivanja s
celotnim planetom in vesoljem. V simbiotičnem svetu nezvezano, skromno srce (
in ne dobiček ter izplen) vodi razum in filozofija (vprašanje!) postane vodilo
ljudi (ne vera!). In ozaveščena vlada se iz organa, ki ukazuje dogajanje
“raje”, spremeni v svetovalni organ, ki ljudstvo
obvešča in osvešča tako o stanju kot o dogajanju;
le svetuje, a ne določa početja ljudi.
Kaj nam govorijo pravljice?
Človeška zavest je kot ocean, v katerega so se stekle štiri reke. Štirje načini
dojemanja “sebe” in sveta okoli “sebe”. Štiri v mnogočem nasprotujoče si in
izključujoče se logike. Dve logiki sta “mesojedi” (moški) in dve sta
“vegetarijanski” (ženski).
Čisto vege-nabiralništvo, kot so nabiralci npr. orangutani – sprotno
nabiranje sadežev narave v dosegljivem okolju, verjetno razen v izjemno redkih
“rajskih” zakotjih ekvatorjalne džungle, niti ni več možno, kajti človek je bil
planet razdelil na parcele; in nabiralec je v svetu posestnikov postal “tat”.
Toda nabiralec v svoji zavesti nima pojma o zbiranju in posedovanju. “Nič ni moje, čeprav vse, kar rabim na poti, vzamem,” je njegova logika. Ker
nikdar ni bil prisiljen načrtovati in zbirati zaloge, živi nabiralec sprotno,
zato stoji izven časa doseganja. Pozornosti mu ne moti načrt bogatenja ali
cilj. Le pozorno išče in nabira sadeže. Zadnji, ki so to logiko v Evropi (vsaj
približno) ohranili, so (bili) potujoči Sinti - cigani.
Lovska logika je logika nabiralcev-plenilcev. “Vse kar ujamem je moj plen. Izsledi, sledi in ubij”. Smrt plena lovcu pomeni
življenje, zato kri pije z užitkom in se smrti (plena) veseli. Življenje vidi
kot večni boj s smrtjo. Naravo vidi kot nasprotnika in se z njo neprestano
bori. Lovska logika, logika darvinizma prizna le zmago, saj ji poraz pomeni
smrt. Dilema predatorja je: “Če ne ubijem, bom požrt!”. Zato v darvinistu
dileme ni. In ne kompromisa. Šibki so hrana šibkim. Lovska logika temelji na
dveh lastnostih: moči in
zvitosti. Logiko zver/plen so
prevzeli vsi roparji, zavojevalci, imperialisti; in danes je “kmečkim” prebivalkam in prebivalcem Slovenije
in sveta vsiljevana z amerikanizacijo. V umiranju soseda ekonomist danes že
vidi povzpetje zase. In edini častivreden “plen”, ki je otroku sugeriran od
staršev, je samo-pomembnost – denar in položaj v kaki piramidi moči. In vsak
otrok mora sanjati le svoj plen, skrit v prihodnosti. A lepota obdajajoče
narave in brezsrčje morilske družbe? To lovcu ni pomembno. Darvinist mora
slediti plen in ubiti. Potem šele bo mir, “fešta” in čas za filozofijo.
Živinorejcu logika govori: “Ujemi žival, izkoristi jo do konca in na koncu ubij!
Sam pojej ‘dobro’, a psom vrzi kosti.” Živinorejec poseduje ovce in
udomačenega volka za stražarja črede. Pastirska logika temelji na avtoriteti
bolečine oziroma morali pokornosti. Pastirsko logiko “zbiranja črede” kot tudi
metode molže in nadzora so prevzele vse države in vse religije. A tudi univerze. Kot življenje psa (s klobaso)
in ovc (s palico in soljo) dirigira pastir, tako ima tiran v državi policaja za
kročenje ovc in vojake za obrambo pred “sosednim pastirjem” in pred “lovci” –
plenilci. Religije so namesto policaja izumile greh, hudiča, pekel in
inkvizicijo, da držijo ovce za moralistično ogrado, a učitelji imajo oceno,
diplomo in copyright-koncesije, da upravljajo z ovcami. Eni nadzorujejo z
fizično (zunanjo), a drugi z psihološko (notranjo) prisilo - avtoriteto.
Poljedelec živi logiko, iz katere
izhaja indijska pred-arijska filozofija in o kateri sanjajo “tavajoči” Judje od
Mojzesa naprej kot o božji logiki: “Kar poseješ malo, boš žel
veliko!”
Toda ko opazuješ Žide - večni “begunci”, iščoč ‘obljubljeno deželo’, nimajo
časa saditi in počakati na žetev. Božjo logiko pravičnosti in torej ‘karme’, so
postavili v posmrtna ‘nebesa’ in prekleli ‘tosvetno’ in planet Zemljo. In ker
sebe-poveličujoči Judje le svojo pastirsko, izkoriščevalsko pamet dojemajo kot
edino-možno logiko na “prekleti zemlji”, so ostali živinorejci “po izobrazbi”.
Kot bankirji sveta stisko soljudi vidijo kot priliko dobička zase; in vedno “izkoristijo” le nasvet dobička, ki vodi njihov brezsrčni
način razmišljanja.
A poljedelec ne išče plačila za nedelo - dobička. Ve, da “brez dela ni jela”. Njegov razum išče “varno sitost”, upošteva logiko obdajajoče narave in je dovzeten za omne narave, saj neprestano opazuje “muhasto” spreminjanje okoli sebe. “Huda zima” vodi njegovo razmišljanje in zdrav, obilen pridelek je njegova sanja. In ker ve, da setev plevela pomeni katastrofo, izbira le dobra semena, seje, zaliva in čuva posejano in požeto spravi v kaščo za hude čase. In ker ve, da je brez semen “mrtev”, razmišlja bolj o semenih in setvi kot o žetvi.
Medtem ko lovčevo oko vidi le plen (a ostalo okolje mu je nepomembno) in sanja
le o trenutku “smrti” in kasnejši pojedini, medtem ko pastir “vidi le
prirastek” in sanja o trenutku “zakola - dobička”, obadva pozabljata na
“večnost”. Na celo leto. Vidita prst, a ne vidita cele roke, niti kam prst
kaže. A poljedelec ne more
neupoštevati kolesa narave. Upošteva zato trenutek in večnost. Dan in leto.
Nekoč v zgodovini so bile te “cehovske” logike bolj strogo
prostorsko ločene, saj so ljudje v mrzlem pasu, kjer je vegetacija borna,
posledično postali lovci. V goratih predelih in
v zmernem ponebju, kjer so bogati pašniki, se je razvila živinoreja. V toplih,
z vodo obdarjenih krajih se je razvilo poljedelstvo, v radodarnih tropih, kjer
se sadje celo leto nudi z drevja, pa so živeli nabiralci.
Potem, v Babilonu, je ‘bog zmešal jezike’. Ko so lovci-živinorejci, arijci’,
zavzeli poljedelsko mesto in si podredili poljedelce, se je rodila današnja
hierarhija in lovec/živinorejec sta zasužnjila poledelce-nabiralce. A v glavah
babiloncov so se zlile vse štiri logike. V človeški glavi se je rodila ‘ZMEDA
ŠTIRIH LOGIK’.
Od takrat naprej... dandanes se vsak otrok na planetu že skozi paleto pravljic,
katere mu berejo starši, nauči vseh štirih logik. Razmišljati znamo zato kot poljedelec, kot živinorejec, kot lovec in
kot nabiralec. “Vzemi! Vse je božji dar!”, je prepričan
nabiralec. “Ubij
in živel boš!”, kriči v nas krvoločen lovec. “A še prej ‘dobro’
izkoristi!”, nam šepeta zviti živinorejec. “Ne ubij, ker bodo ubiti
tvoji otroci! Ne kradi, ker boš oropan!”,
nas svari razumen poljedelec.
In vsak “normalnen” oče v okolju deluje “tradicionalno zmedeno”. Kot zvijačen
lovec nosi plen v družinski krog. Do družinskih članov in do posesti ima
pastirsko-poljedelski odnos. In le redki se odrečejo nabiralniški logiki in
izgubljeno/najdeno denarnico vrnejo lastniku. Otrokom sicer priporoča božjo
logiko vzroka in posledice: “Kar se boš
naučil, to boš znal. Kar boš sejal, to boš žel”, a kot “očetovska figura”
od njih zahteva nesporno spoštovanje pastirske, avtoritativne, posestniške, arijske
vertikalne logike oče/sin, država/ljudstvo, cerkev/verniki, univerza/bebci,
odrasli/otroci, kot tudi jasen plen – cilj v prihodnosti.
Vse štiri logike se v naših (in skozi našo vzgojo tudi v otroških) glavah torej
neprestano “tepejo” in za prav vsako
dejanje, ki ga storimo, pa naj bo še tako absurdno, v eni izmed teh štirih
logik najdemo opravičilo. Zato nam nič na svetu več ni sveto.
Poljedelsko logiko sta industrijska doba
(kaptalizem) in komunizem “ubila”, saj je kmet zbežal in še dandanes beži z
“muhaste” zemlje v varnost službe stroju. Negotovo žetev mu je, delavcu,
nadomestila “gotova” plača. In ciklus leta je delavec zamenjal za ciklus meseca
ali, ponekod, tedenski ciklus.
Kmet je v
mestu postal lovec na zaslužek, na dobiček, na izplen. In s sprejetjem “lovstva”, je beseda “kmet” v mestu postala žaljivka. Logika setve
in žetve prekleta. In darvinistična logika “Kill,
steal, lie to live!” poveličevana.
Kaj demokracija ni?
Čeprav se Slovenija danes, po begu iz bratskega socializma v kastni
kapitalizem, imenuje demokratična država in njeni prebivalci in prebivalke med
seboj skregani “demokrati” sami sebe vidijo celo kot napredno demokracijo, so
najlepše lastnosti človeka – sočutje, soupoštevanje in obzirna solidarnost, ki
so temelj tako demokratičnega odnosa kot krščanstva kot budizma kot socializma,
danes pribiti na križ posmeha. In omeniti etiko oziroma neetičnost oblasti je
danes postalo greh. Zakaj? Ali demokratični odnos sočutje in enakopravnost in
poštenje oziroma pravičnost res izključuje? Je
demokracija res skregana z etiko?
Demokracija in tiranija se med seboj izključujeta. V tiraniji so kaste (hierarhija licenc in kvot) dedno zabetonirane in
prehod med kastami ni možen. Za demokracijo je danes proglašen darvinistični,
tekmovalni, “plezalni” sitem, kjer kaste sicer še vedno obstajajo in se še
vedno zdijo večne, le da so “propustne” in torej “berač lahko postane kralj in
kralj berač”. Zato se vsakdo grebe po
lestvici uspeha in pomembnosti za vse večje koncesije, da se povzpne po
hierarhični lestvi in postane elita. In vsi “gornji” izkoriščajo ‘spodnje’ in zatirajo
“spodnje”, da jim le-ti ne spodnesejo stolčka. Toda demokracija se ne prične,
ko je lov odprt in so vsi slabotni ali premalo urni obsojeni na smrt, ukazuje
pa najbolj agresiven – zmagovalec.
V dejanskem demokratičnem vzdušju enakopravnih humanistov so ljudje
prizemljeni, zavestni, da so le ljudje; nimajo se za “več od drugih”. V
medsebojnem pogovoru, ki ga vodijo konstruktivna vprašanja in ki ni le
zagovarjanje “jaz imam prav”, je vsaka trditev le mnenje, spremenljivka,
začasna orientacija.
Demokracija se torej prične, ko je konec monologa in s tem konec ukaza, “svete trditve” in poslušnosti. Demokracija se
prične s prisluhnenjem ‘drugemu’. Beseda vseh je slišna. Upošteva se vse in
prisluhne se celoti. Vse lokalne identifikacije in morale (moraš, če ne nisi
“naš”...) so “mrtve” in etika je edino vodilo dejanj demokrata. Demokracija
dejansko torej pomeni dialog. Vodoraven odnos. Solidarnost. Konec piramidalnega matriksa, konec
oholosti, kastne družbe, imunitet in koncesij. Enakopravnost. Pravno živost za
vse ljudi planeta, soupoštevanje vsakega zemljana, obzirnost do vsega
obstoječega. Tudi do nekoristne cvetlice na travniku. In “hudičevega” voluharja
v zemlji.
Kapitalistični elitisti (tako materjalni ® kot duhovni ©) svoj sistem (izkoriščanja
človeka po človeku) sicer danes vztrajno imenujejo demokracija, da ima varano
ljudstvo vsaj lažen občutek, da živi v “dobri” družbi, pa čeprav ga
koncesionarji trgajo na vse konce in ga “dobrohotni” davki vse bolj stiskajo za
vrat. Vendar demokracija ni sistem odnosov, kjer je denar na sodišču “pravno
živ”, a človek brez denarja “pravno mrtev”. Niti ni demokracija sistem, kjer
ima državljan le vsake kvatre “možnost, da si izbere, kdo ga bo v naslednjem
obdobju kradel in zažiral”, kar je volivčeva današnja edina dejanska “politična
svoboda”, saj med mandatom mora držati gobec in pokorno služiti “voljenim gospodarjem”,
medtem ko ga “izbranci” lahko ponižujejo in taxirajo, kolikor se jim zljubi.
Po tej varianti ima človek možnost le, da izbira med “slabim” in “slabšim”
gospodarjem, a ukazu, pa čeprav je krivičen, se še vedno ne sme upreti. Tudi
medsbojnega izsiljevanja ali/in skupnega dogovarjanja oligarhov o načinu
posilstva ponižane večine, kar se danes dogaja povsod, tudi v “demokratični”
Ameriki kot v “diplomatski” Evropi in v “skregani” Sloveniji, ne moremo
imenovati demokratično vzdušje. Dogovorno, s
koncesijami zavarovano trgovanje nikoli ne more dopustiti demokratičnega,
nedirigiranega, prostega tržišča. Ta dva sistema se sama po sebi izključujeta;
in si zato v praksi dejansko nasprotujeta. Na svobodnem trgu vsak čevljar svoj
umetniški izdelek ponudi kritičnemu kupcu. V dogovornem čevljarstvu en
velečevljar določa modo in ceno množicam.
Dogovorna ekonomija oligarhov je danes, ko
Naravne danosti so postale nepomembne. Kmetje iz novo-priključenih držav v EU že smemo pridelati le od EU
določeno količino le določene hrane, drugače smo “v prekršku”. In vse kar
“velikim bratom” Francozom npr. dobro raste, slovaški ali slovenski kmet ne sme
več saditi. Zatrta je vsaka ustvarjalnost ljudstva. Majhni “z zakonom ukazano”
ne smejo več konkurirati velikim. In “veliki” pišejo zakone “malim”. In
koncesije oziroma licence se vse bolj vsiljujejo v osebno življenje ljudi.
Ljudje vse bolj hodijo le še po poteh, dopuščenih od štempljanih “zgoraj”.
Danes pesnik kot fizična oseba že ne sme več sam izdati in prodati svoje
knjige. In sam ne smeš graditi več svoje hiše; moraš jo dati “na čez
štemplanemu” zidarju. Kmalu, če nisi električar, ne boš doma sam smel zamenjati
pregorele žarnice. In mati, brez kuharske licence, kmalu ne bo smela več
skuhati hrane svojim otrokom. Brez licence kmalu raja
ne bo smela več dihati in piti vodo.
Trenutni “koncesionarski” sistem medsebojnih odnosov torej še zdaleč ni
demokratičen, saj današnja nad planetom in soljudmi vzvišena sebična
sebe-občudujoča “avtoriteta” ne pozna sočutja, uvidevnosti, obzirnosti do
sočloveka. Besedo “demokracija” imajo oblastniki
sicer neprestano na ustih, a dejansko nikomur nočejo biti “enaki”. Ne pravno,
ne duhovno, ne telesno. Vzvišeno duhovne in materjalne avtoritete hočejo še
naprej za vsako ceno ukazovati in biti pravno “bolj žive od nevrednega”
ljudstva. Imeti hočejo vse privilegije kraljev. Hočejo ukazovati “slugam”.
Poznajo le “navpični prenos ukaza navzdol”, “navpični pretok denarja navzgor”
in nadzorovanje matriksa. Zaničujejo in podcenjujejo “reveža” in mu nikoli ne
prisluhnejo. Ozkosrčno vidijo in sledijo le cilje na poti do enormnih dobičkov
in iščejo nove možnosti nagrabiti še več denarja in nadzora nad dušami
pokorjenih sužnjev ali zavedenih vernikov.
Tako za politika in kapitalista je delavec le nujno
zlo, strošek, pritiklina stroju, gnoj, iz katerega
sicer rastejo rože, katere trgovec prodaja. A vse tri – politika, ekonomista in
trgovca - zanimajo le cena rož in možen dobiček. A lepote rož sploh ne opazijo
in gnoj se jim gnusi. In ker imajo “nedotakljivi” vse vzvode, tako sodnika kot
policaja kot medije, v svojih kradljivih rokah, se svet zato vse bolj oblikuje
v kaste: bogataš/ valpet/ suženj. Dogaja se nam vse bolj Orwellov “Veliki brat
te opazuje in te postavi na njemu koristno mesto. Neglede na tvoje želje ali
možnosti. Neglede na tvojo bolečino.”
Toda to prav gotovo ni edina možnost. Človeštvo ima na
izbiro več opcij. Prav tako kot človek. Ljudstvo
lahko vodi eden (monarhija), lahko peščica (oligarhija) ali pa ljudstvo
(demokracija). Posameznika lahko skozi življenje vodi ali groba fizična moč (in
se obnaša kot agresiven bebec – vojak ali policaj) ali uničujoča čustva (ki si
podredijo razum in človek postane strah, pohlep, jeza, sovraštvo, ljubosumje)
ali zvijačen razum (in človek se obnaša kot vsevedni bog) ali pa mu pot kažeta
obzirna modrost in vsevključujoča ljubezen.
Kam od tu?
Logični zaključek “Meditacije o nasilju v medsebojnih odnosih” je, da je
slovensko delavno ljudstvo v takoimenovani “fazi prestrukturiranja” iz
socializma v neo-kapitalizem (iz poljedelske v lovsko-živinorejsko logiko) ostalo
spet, kot je bilo pred drugo svetovno vojno, oropano in obrezpravljeno na cesti
(P)ostali smo ponižana služinčad oholih kapitalistov, pravnikov in trgovcev, in
zato, kot tudi drugi delavni ljudje sveta, nujno potrebujemo varuha človečnosti
in človeškega dostojanstva – humanistično pravo in humanistično-ekološko vzgojo.
Elita ti. ‘demokracije’ je osebno lastnino povzdignila v nebo, a
skupno dobro, sožitje in usmiljenje do sočloveka proglasila za Satana in Jezusa
za terorista. Vladajoči reformatorji, ki uresničujejo “kavbojizacijo”
Slovenije, so s svojim proti-ekološkim in proti-socialnim delovanjem pri
“svojem” ljudstvu vzbudili takšno razočaranje, da ga je več kot dovolj za
rojstvo novega močnega anti-imperialističnega in anti-kapitalističnega gibanja.
Obramba človeku dostojnega življenja in ohranitev humanega vzdušja, v katerem
človek človeku ni volk, prav gotovo zahteva politični zlom v takoimenovani
“demokraciji” (tako slovenski kot svetovni). Rojstvo novega svetovnega (in
slovenskega) gibanja, ki bo sledilo ekološko orientacijo v odnosu do planeta in
ne bo predpostavljalo interesov privatnega dobička pred dobrobit planeta,
temveč bo humano upoštevalo vse ljudi sveta, ne glede na pedigre, veličino
denarnice, “štempelj”, sex ali barvo kože, ima edino možnost danes pravno mrtve
prebivalce planeta spet oživiti in jim vrne človeško dostojanstvo in energijo
ustvarjalnosti.
Ako prične živeti sonaravni odnos narava =
človek, ter se posveti dosegi večje socialne enakopravnosti in pravniško
državo (pre)uredi v pravno, kar pomeni da reorganizira ekonomijo ter pravo na
način, da bosta služila blagostanju širokih množic in prihodnim rodovom, ne pa
le trenutnim “velikim ribam v svetovnem akvariju”, kot je situacija danes, ima
humanistično-ekološko gibanje možnost, da prevarane množice nanovo poveže v
skupinsko zaupanje v sočloveka in v človečnost. Ako razveljavi božansko
nedotakljivost koncesije, ukine ukaz kot sredstvo komunikacije ter preide na
demokratični pogovor in svetovanje, mogoče modra, “nevladajoča vlada”, lahko
celo brez katastrofalnih pretresov in prelivanja krvi svet izpelje iz krize
zavesti in posledične krize v medsebojnih odnosih, v kateri se nahaja v
nekrofiliji imperializma oziroma predatorskega egoizma umirujoča “normalna”
človeška rasa?
Iz medsebojne “normalne” skreganosti kastne družbe popeljati človeštvo v humano
vzdušje in sonaravno obnašanje, v ekološko osveščeno družbo, je edini pravi
izziv vseh inteligentnih ljudi vsake dobe.
V razmislek
Zamisli si skupino ljudi, ki gre v gore. Humana
družba vedno pazi na najbolj neizkušene ali slabotne, jim v težavah
pomaga, Vedno pridejo skupaj na vrh in v dolino. Družba
darvinističnih individualcev pa, tekmujoč med seboj kdo bo prvi na vrhu,
“reve” puščajo zadaj, da jih ne ovirajo, in med seboj si pod noge mečejo kamne,
da drug drugemu otežujejo pot; le da prideš na cilj prvi.
Najšibkejši
člen določa hitrost karavane v socializmu, saj je človek človeku
človek, a v kapitalizmu je najšibkejši
člen hrana vsem, saj je človek človeku volk.
Vsakdo na tem svetu bi se moral, in to najkasneje takoj, smrtno resno vprašati:
“V kakšni grupi hočem
živeti? Kakšnih medsebojnih
odnosov si želim?”, se poglobiti ‘vase’ in povsem pri polni
zavesti, v luči svojih otrok in vnukov, upoštevajoč ksenofobijo današnje tako
svetovne kot slovenske usmeritve, odločiti, v kakšni skupnosti resnično želi
živeti; in po izbrani logiki aktivno tudi ZA-živeti.
Izbira vsakdo lahko le med imperialističnim odnosom gospodar/suženj,
kapitalističnim odnosom štempljan/bebec, bogat/služabnik, humanim odnosom
človek = človek/narava ali ekološkim odnosom človek = narava.
Literatura:
CAPRA, F. (1992): Tao fizike, Flamingo.
FROMM, E. (1987): Človekovo srce, Ljubljana: DZS.
JENSTERLE, M. (2003): Samomor iz zasede, samozaložba M. Jensterle.
KOMAT, A. (2000): Zaton prometejeve dobe, Ljubljana: ČKZ.
KOPP,
J. V. (1968): Sokrat sanja, Koper: Lipa.
KRISHNAMURTI, J. (2002): On the teaching, Krishnamurti Fundation India.
MATURANA , H. R., VARELA, F. J. (1992): The Tree of Knowledge: The Biological
Roots of Human Understanding, Shambhala Publications.
McTAGGART, L. (2004): Polje: po sledeh nevidnih sil v vesolju, Ljubljana: ARA.
SHEPHERD, L. J. (2002): “The feminine face of science”, Resurgence Magazine na
http://resurgence.gn.apc.org/articles/shepherd.htm
STEINER, R. (1988): Tajna nauka u osnovama, Novi Sad: Književna zajednica Novog Sada.