miha jensterle

 Meditacija o nasilju v medsebojnih odnosih - Miha Jensterle

15.10.2005

Povzetek

Avtor prek arhetipov dojemanja okolja in posledičnega razmišljanja, ki se je sedimentiral v družbenih sistemih kot so imperializem, kapitalizem, fevdalizem in liberalizem, reflektira možnost prehoda v ekološko družbo, tj. v demokratičen, neavtoritativen medsebojen odnos, v ekološko osveščeno družbo.

Izhaja iz teze, da je na pohodu “logika lovca na izplen” ali neo-imperializem, ki se skriva pod imenom “demokracija”, neti vojno itn. Opustošenje gigantskih korporacij, transnacionalnih institucij, pritiski vlad “prodanih” držav na svoje državljane in državljanke, nehuman odnos nosilcev moči do prebivalcev in prebivalk sveta idr., le vzpodbujajo vzdušje nezaupanja, poglabljajo nezadovoljstvo, praznijo “politični prostor”, kar pa neizbežno vodi v nastajanje novega, drugačnega, civilnega, humanejšega gibanja. Alternativo reflektira prek zgodovinsko-filozofskega pogleda “meditacije” medosebnih odnosov. Gibanje prepoznava v nastaju “mimo” (trenutno) kapitalistične pozicije in predatorske (liberalistične) opozicije.

Ključni pojmi: zdrav odnos, ekologija, humanizem, evolucija zavesti, demokratizacija

------------------------------------------------

Voluhar je čudovit stvor matere narave
in biolog ga občudujoče razreže, prouči in ‘razvrsti’,
poljedelcu in sadjarju je “smrtni” sovražnik,
a ekolog zagovarja njegovo pravico do življenja.
Kdo ima prav?

-------------


Zdravje/bolezen

Vsaka celica zdravega telesa nesebično sodeluje s prav vsako celico telesa. Nobena celica ni bolj pomembna in ničesar, kar neobhodno ne potrebuje, ne zadržuje egoistično zase. Pretok energije se nikjer ne zaustavlja. Telo je v ‘stanju’ božanske, anarhične harmonije. A pojavi se, v tem simbiotičnem sozvočju, le en sam narcisoiden požeruh, in rak izmaliči in razje celo človekovo telo. Ena sama celica s povzpetniško logiko raka telesu že pomeni pogreb. Šokantno, ali ne?

Ob tej definiciji zdravega odnosa in bolanega telesa opazovalec ne more zanikati, da lakomnost izpade kot osnovni terorist v sozvočju življenja, egoizem kot seme bolezni in propada celega organizma; in skromnost odrešenik?

In zdaj si oglejva telo bolnika, ki se imenuje človeška družba. ‘Normalno’ družbeno telo je danes sestavljeno iz gneče med seboj vse bolj žročih se, egoističnih, rivalskih celic, ki skromnost prezirajo, saj vsak ‘normalen’ človek ‘pridno’ zbira in zadržuje energijo le zase. Čimveč. Denarja in moči. © in/ali ®. In navkljub vsem revolucijam v zgodovini, svetu še vedno dirigirajo “isti”, tisti, ki so bile nekoč svet razdelili na parcele in ljudstvo razcepili na vampir/krvodajalec – učitelj/učenec, gospodar/suženj, delodajalec/delojemalec, oblast/davkoplačevalec.

Toda družba ima čudovito sposobnost samozdravljenja. Prav kot telo. Ker je vsako prilaščanje in prekomerno zadrževanje energije vedno seme bolezni, a hkrati tudi seme upora zdravega telesa proti rakavosti egoista, se nenehno dogaja upor zdravega telesa proti exkluzivizmu in pohlepu posameznih celic – raku. V sociološkem jeziku: nenehno se dogaja upor ljudstva proti sebičnosti in oholosti oblastnikov. Kajti tako fizična bolečina kot psihološka ujetost v neprestano samozatajevanje, sili vse podrejane, ponižane, zatirane in izkoriščane, in zato razbolene, v reakcijo na to krajo energije. In odziv pomeni vedno odpor, revolucijo proti bolečini, zatiralcu in izkoriščevalcu. V revolucijo proti vampirski avtoriteti, ki z ukazom, sodbo in kaznovanjem nenehno povzroča bolečino, krade soljudem prostor, čas in pot vsem vzgojenim v ubogljivost in spoštljivost.


Kaj nam govori zgodovina?

Ni bil Jezus trdil, da je SVET raj in pekel le v duši ‘slepega’ posameznika? In ‘odpustitev’ pekla v sebi pot v nebesa na zemlji? Torej tako kot v Jezusovem ‘pogledu’ na okolje, je tudi v ekologovem zaznavanju svet svet. Planet ekolog doživlja kot živ organizem, kot radodarno, čudovito lepo “mati”.

Zemlja ekologu ni več prekleta in zato “mrtva”, kot jo doživlja judovstvo, krščanstvo, islam, ki vsi po vrsti preklinjajo “ujetost” na “od boga prekleti” Zemlji in sanjajo le o Bogu nekje v nebesih.

-------

 Zgodovina nam govori, da so vrednote vseh naprednih, kulturnih civilizacij vedno težile v nasprotje tiraniji in agresiji – k humanosti, miru in sožitju. Proti ti. demokratičnosti in srčnosti. K zdravemu medsebojnemu odnosu – medsebojni slišnosti in soupoštevanju. K človeka dostojnemu življenju, človeškemu dostojanstvu, svobodi, ljubezni, modrosti. In tirani so vse poskuse humanizacije družbe zatrli, mar ne?

Zgodovina je zgodba, govoreča o bitju, ki potuje proti človečnosti, človeškemu dostojanstvu in dobrodušnosti. Že Mojzes je bil preklel oholost faraona do sužnja; in svoje “izvoljeno ljudstvo” popeljal na pot proti deželi enakovrednih in enakoslišnih - enakopravnih, kjer vlada pravičnost in izkoriščanja, tirana ni več. A šele Atenci so bili prvi prekleli egoistični ukaz, “v imenu skupnega dobrega” opustili tiranski odnos in se ‘spustili’ v medsebojno dogovarjanje in soupoštevanje – so-slišnost in soglasnost - demokracijo (a še vedno so nehumano sami ostali lastniki sužnjev!?!). V Evropo je proces demokratizacije vstopil nasilno s francosko revolucijo in posiljevalcu ljudstva, tiranu je ljudstvo prvič v zgodovini človeštva soglasno odsekalo ošabno glavo.

Demokratizacija je torej pozitiven proces “razpadanja tiranske piramide”, ‘raztapljanja’ krivičnosti hierarhije, humanizacije človeka, process socializacije, v katerem umira oblastnost ukaza ter iluzija “svete” trditve.

Zamiranje hierarhične, kastne družbe, se kaže v vseh zgodovinskih težnjah človeštva po netlačenosti, v vseh uporih in revolucijah proti zatiralcu in zajedalcu. Medrazredni boj med “gospodo” in “zaničevanimi” je bil do sedaj snedel glavo vsem narcističnim moralistom zgodovine – tako faraonu kot cezarju kot kralju kot Hitlerju. In proces umiranja avtoritete, izmiranje ekskluzivizma in brezčutnosti iz zavesti človeštva, se nam dogaja še danes.

 Demokratizacija je že tisočletja in je še vedno OSNOVNO DOGAJANJE ČLOVEŠKE SKUPNOSTI.

Kje na poti proti ‘učlovečenju človeka’ smo sedaj?

Oko nepristranskega zgodovinarja vidi človeštvo in človekovo zavest potovati iz faraonskega egoizma, preko humanizma, naprej proti ekološkemu ozaveščenju. Iz odnosa tiran/suženj se preko poskusov “demokracije” postopoma rojeva svobodno, človečno, ekološko osveščeno bitje, ki ni gospodar nikomur in suženj nikomur. Pijavke družbe se upirajo, a vendar… Evolucije zavesti se ne da ustaviti. Iz bolezni, ki ji lahko rečemo primitivizem, iz agresivnega egocentrizma, hočemo nočemo torej neizbežno potujemo proti ponovnemu sožitju in zdravemu sobivanju v so-naravi, sredi katere živimo in katere del smo. Iz oblastnega gospodarja se, skozi zgodovino, mačistični arijec (lovec-pastir) “spreobrača” v ekologa-poljedelca. Predator v rastlinojedca. Tiran v prijatelja.

In evoluciji posameznik lahko pripomore ali pa jo s svojo ignorantsko trmo in egoizmom agresivno zavira, mar ne? 

Toda ali je človeštvo dandanes že zrelo za prehod iz onkološke v ekološko ekonomijo in iz monologa v dialog?

--------------

Zadnjih dvatisoč let so si v Evropi sledili rimski materjalno/duhovni imperializem, srednjeveški “duhovno/materjalni” fevdalizem in postrenesančni “materialni” kapitalizem, ki svet nenehno potiska v nenehno rast, v neo-imperializem in neo-fevdalizem. Toda nerealne sanje o nenehni rasti na omejenem prostoru, se vedno znova izkazujejo kot iluzija. Novodobni imperializem “civiliziranega” sveta se je sesul že v dveh svetovnih morijah, in ker se človek očitno nič ne uči niti iz lastnih napak, pohlep po rasti še vedno vodi kartezijansko pamet in nas je, preračunljivo civilizacijo, hlepečo po več in več in po ‘najboljšem’, spet pripeljal tako daleč, da danes stojimo pred tretjo svetovno morijo. 

Toda navkljub pritiskom “desnice” (imperialistov, fevdalistov, kapitalistov in njihovih zaščitnic cerkve ter univerze), je človeštvo v dvajsetem stoletju, sledeč svetlim zgledom anti–hierarhistov Mojzesa, Mahavire, Bude, Sokrata, Jezusa, Frančiška Asiškega, in humanističnim pogledom Tomasa Moora, Mirandola, Spinoze, Leibniza, Rousseauja, Herderja, Kanta, Goetheja, Marxa, Hesseja, Fromma, Gandija, Krishnamurtija, da naštejem le najbolj znane biofile, izkusilo poizkus ustvarjanja skupnosti na podlagi človekoljubne logike humanista. Le-ta, iz sočutja in obzirnosti, soljudi ne ubija in ne krade. Sočloveka v težavah ne izkoristi, temveč mu v stiski nesebično pomaga.

Pojavil se je socializem, sistem medsebojnih odnosov, ki temelji na ‘bratstvu in enotnosti’, in na enakospravnosti, ne temelji na ideologiji izkoriščanja in odnosu gospod(ar)/sluga, kot imperjalizem, fevdalizem in kapitalizem. Socialno nravnan ‘matrix’ je bil skupno dobro predpostavil osebnemu dobremu. In egoizem postavil na sramotilni steber. Saj socialist sočloveka soupošteva kot enakovrednega.

 Toda ker je ‘človek vsepomemben’, socialistični pogled še vedno vidi nečloveški del narave le kot vir dobrin/surovin/izplena v “dobro človeštva”. Posledično ekološko neozaveščen, naravo socialist antropocentrično le “brezdušno” izkorišča in pleni. In posredno, ko brezsrčno uničuje okolje, uničuje samega sebe. 

Peta možnost, v katero nas sili logika matere naravein narava sama, proti kateri nas žene evolucija zavesti, je skupnost pozornih, inteligentnih, občutljivih, obzirnih humanih bitij, katere vodi oziroma jim dejanja svetujejo (ne ukazujejo, svetujejo!) lepota sveta, ljubezen in modrost – simbiotična, ekološka logika narave.

Se ‘ekološka doba’ in ozaveščena ‘svetovalna (ne)vlada’ vidi kot Utopija? Mir na zemlji iluzija?

Na prvi pogled mogoče res. Toda tja smo namenjeni. Hočemo nočemo. To nam dokazuje zgodovina duhovnega razvoja človeka na planetu zemlja. Tako zgodovinski kot duhovni razvoj človeštva sveta, kažejo človeka kot človeštvo potovati iz prestrašenega nabiralca kamene dobe, skozi civilizacije, skozi tiranije, skozi vojne proti demokraciji, kjer vladajo svoboda, ljubezen in modrost. Iz ‘lokalca’ človeštvo danes ‘mutira’ v ‘univerzalca’.

Utopija, kot mnogi ‘kličejo’ pravično, “idealno” (z)družbo skromnih in obzirnih enako-pomembnih, v svoji ustvarjalnosti cvetečih posameznic in posameznikov, kakršno so jo bili teoretični marxisti – komunisti hoteli vzpostaviti z ukazom, ni utopija norcev, temveč zgodovinska nujnost. Evolucijska nujnost. Kajti večja iluzija od Utopije (družbe ozaveščenih posameznic in posameznikov) je domneva, da faraonski odnos tiran/suženj, predator/plen, avtoriteta/bebec, v katerega nas spet sili, kroti in betonira egocentrićna svetovna ‘elita’, lahko traja “večno”, in da je posilstvo šibkejšega prava pot v mir. Kročenje otrok v egoizem prava vzgoja.

Štiri znane poti – imperializem, fevdalizem, kapitalizem in socializem –, ki jih je človeštvo do sedaj izkusilo, vse vodijo v propad, v posledično zadušitev v lastni krvi in v lastnih odpadkih. A egoisti na mestih moči nočejo videti niti okoljskih niti duhovnih posledic svojih dejanj. Imperialisti danes spet vse bolj morijo otroke in ropajo okolje v imenu “pravice močnejšega” in ‘izplena’, kapitalizem brezobzirno izkorišča človeške in zemeljske vire, in tudi antropocentrični socializem nečloveško naravo še vedno dojema le kot brezčuten stroj, kot sredstvo v službi in v ‘dobro’ človeka. Posledice odtujenosti od narave in od naravnih zakonov, so v vseh štirih matriksih, uveljavljenih danes, očitne. Človeštvo, ekološko neosveščeno (slepo za prihodnost otrok!!!), si zastruplja vodo, zemljo in zrak, ter z uničevanjem okolja dela počasen samomor.

Ekološka družba, živeča v sožitju v naravi in upoštevajoča naravno logiko, se zato vidi kot edini možni zmagovalec evolucije zavesti. Evolucije človekove zavesti, razvijajoče se iz “kamenodobne” divjaške, agresivne, primitivne sebičnosti, v ekološki, neprestrašen, ljubeč, zaupljiv odnos, ne more preprečiti noben ukaz človeka, niti širjenja zavesti ne more ustaviti kratkovidna trditev katerekoli lokalne avtoritete, pa naj ima v žepu sto doktoratov ali prihaja iz največjega templja sveta. Evolucije zavesti ne morejo preprečiti niti ukaz niti pendrek niti puška niti laž.

Modrost ne išče niti dobička zase niti v imenu omejene skupnosti niti v imenu človeštva, temveč vztrajno išče sonaraven, vseupoštevajoč način so-bivanja s celotnim planetom in vesoljem. V simbiotičnem svetu nezvezano, skromno srce ( in ne dobiček ter izplen) vodi razum in filozofija (vprašanje!) postane vodilo ljudi (ne vera!). In ozaveščena vlada se iz organa, ki ukazuje dogajanje “raje”, spremeni v svetovalni organ, ki ljudstvo obvešča in osvešča tako o stanju kot o dogajanju; le svetuje, a ne določa početja ljudi.




Kaj nam govorijo pravljice?

Človeška zavest je kot ocean, v katerega so se stekle štiri reke. Štirje načini dojemanja “sebe” in sveta okoli “sebe”. Štiri v mnogočem nasprotujoče si in izključujoče se logike. Dve logiki sta “mesojedi” (moški) in dve sta “vegetarijanski” (ženski).

Čisto vege-nabiralništvo, kot so nabiralci npr. orangutani – sprotno nabiranje sadežev narave v dosegljivem okolju, verjetno razen v izjemno redkih “rajskih” zakotjih ekvatorjalne džungle, niti ni več možno, kajti človek je bil planet razdelil na parcele; in nabiralec je v svetu posestnikov postal “tat”. Toda nabiralec v svoji zavesti nima pojma o zbiranju in posedovanju. “Nič ni moje, čeprav vse, kar rabim na poti, vzamem,” je njegova logika. Ker nikdar ni bil prisiljen načrtovati in zbirati zaloge, živi nabiralec sprotno, zato stoji izven časa doseganja. Pozornosti mu ne moti načrt bogatenja ali cilj. Le pozorno išče in nabira sadeže. Zadnji, ki so to logiko v Evropi (vsaj približno) ohranili, so (bili) potujoči Sinti - cigani.

Lovska logika je logika nabiralcev-plenilcev. “Vse kar ujamem je moj plen. Izsledi, sledi in ubij”. Smrt plena lovcu pomeni življenje, zato kri pije z užitkom in se smrti (plena) veseli. Življenje vidi kot večni boj s smrtjo. Naravo vidi kot nasprotnika in se z njo neprestano bori. Lovska logika, logika darvinizma prizna le zmago, saj ji poraz pomeni smrt. Dilema predatorja je: “Če ne ubijem, bom požrt!”. Zato v darvinistu dileme ni. In ne kompromisa. Šibki so hrana šibkim. Lovska logika temelji na dveh lastnostih: moči in zvitosti. Logiko zver/plen so prevzeli vsi roparji, zavojevalci, imperialisti; in danes je “kmečkim” prebivalkam in prebivalcem Slovenije in sveta vsiljevana z amerikanizacijo. V umiranju soseda ekonomist danes že vidi povzpetje zase. In edini častivreden “plen”, ki je otroku sugeriran od staršev, je samo-pomembnost – denar in položaj v kaki piramidi moči. In vsak otrok mora sanjati le svoj plen, skrit v prihodnosti. A lepota obdajajoče narave in brezsrčje morilske družbe? To lovcu ni pomembno. Darvinist mora slediti plen in ubiti. Potem šele bo mir, “fešta” in čas za filozofijo.

Živinorejcu logika govori: “Ujemi žival, izkoristi jo do konca in na koncu ubij! Sam pojej ‘dobro’, a psom vrzi kosti.” Živinorejec poseduje ovce in udomačenega volka za stražarja črede. Pastirska logika temelji na avtoriteti bolečine oziroma morali pokornosti. Pastirsko logiko “zbiranja črede” kot tudi metode molže in nadzora so prevzele vse države in vse religije. A tudi univerze. Kot življenje psa (s klobaso) in ovc (s palico in soljo) dirigira pastir, tako ima tiran v državi policaja za kročenje ovc in vojake za obrambo pred “sosednim pastirjem” in pred “lovci” – plenilci. Religije so namesto policaja izumile greh, hudiča, pekel in inkvizicijo, da držijo ovce za moralistično ogrado, a učitelji imajo oceno, diplomo in copyright-koncesije, da upravljajo z ovcami. Eni nadzorujejo z fizično (zunanjo), a drugi z psihološko (notranjo) prisilo - avtoriteto.

Poljedelec živi logiko, iz katere izhaja indijska pred-arijska filozofija in o kateri sanjajo “tavajoči” Judje od Mojzesa naprej kot o božji logiki: “Kar poseješ malo, boš žel veliko!” Toda ko opazuješ Žide - večni “begunci”, iščoč ‘obljubljeno deželo’, nimajo časa saditi in počakati na žetev. Božjo logiko pravičnosti in torej ‘karme’, so postavili v posmrtna ‘nebesa’ in prekleli ‘tosvetno’ in planet Zemljo. In ker sebe-poveličujoči Judje le svojo pastirsko, izkoriščevalsko pamet dojemajo kot edino-možno logiko na “prekleti zemlji”, so ostali živinorejci “po izobrazbi”. Kot bankirji sveta stisko soljudi vidijo kot priliko dobička zase; in vedno “izkoristijo” le nasvet dobička, ki vodi njihov brezsrčni način razmišljanja.

A poljedelec ne išče plačila za nedelo - dobička. Ve, da “brez dela ni jela”. Njegov razum išče “varno sitost”, upošteva logiko obdajajoče narave in je dovzeten za omne narave, saj neprestano opazuje “muhasto” spreminjanje okoli sebe. “Huda zima” vodi njegovo razmišljanje in zdrav, obilen pridelek je njegova sanja. In ker ve, da setev plevela pomeni katastrofo, izbira le dobra semena, seje, zaliva in čuva posejano in požeto spravi v kaščo za hude čase. In ker ve, da je brez semen “mrtev”, razmišlja bolj o semenih in setvi kot o žetvi.

Medtem ko lovčevo oko vidi le plen (a ostalo okolje mu je nepomembno) in sanja le o trenutku “smrti” in kasnejši pojedini, medtem ko pastir “vidi le prirastek” in sanja o trenutku “zakola - dobička”, obadva pozabljata na “večnost”. Na celo leto. Vidita prst, a ne vidita cele roke, niti kam prst kaže. A poljedelec ne more neupoštevati kolesa narave. Upošteva zato trenutek in večnost. Dan in leto.


Nekoč v zgodovini so bile te “cehovske” logike bolj strogo prostorsko ločene, saj so ljudje v mrzlem pasu, kjer je vegetacija borna, posledično postali lovci. V goratih predelih in v zmernem ponebju, kjer so bogati pašniki, se je razvila živinoreja. V toplih, z vodo obdarjenih krajih se je razvilo poljedelstvo, v radodarnih tropih, kjer se sadje celo leto nudi z drevja, pa so živeli nabiralci. 

Potem, v Babilonu, je ‘bog zmešal jezike’. Ko so lovci-živinorejci, arijci’, zavzeli poljedelsko mesto in si podredili poljedelce, se je rodila današnja hierarhija in lovec/živinorejec sta zasužnjila poledelce-nabiralce. A v glavah babiloncov so se zlile vse štiri logike. V človeški glavi se je rodila ‘ZMEDA ŠTIRIH LOGIK’.

Od takrat naprej... dandanes se vsak otrok na planetu že skozi paleto pravljic, katere mu berejo starši, nauči vseh štirih logik. Razmišljati znamo zato kot poljedelec, kot živinorejec, kot lovec in kot nabiralec. “Vzemi! Vse je božji dar!”, je prepričan nabiralec. “Ubij in živel boš!”, kriči v nas krvoločen lovec. “A še prej ‘dobro’ izkoristi!”, nam šepeta zviti živinorejec. “Ne ubij, ker bodo ubiti tvoji otroci! Ne kradi, ker boš oropan!”, nas svari razumen poljedelec. 

In vsak “normalnen” oče v okolju deluje “tradicionalno zmedeno”. Kot zvijačen lovec nosi plen v družinski krog. Do družinskih članov in do posesti ima pastirsko-poljedelski odnos. In le redki se odrečejo nabiralniški logiki in izgubljeno/najdeno denarnico vrnejo lastniku. Otrokom sicer priporoča božjo logiko vzroka in posledice: “Kar se boš naučil, to boš znal. Kar boš sejal, to boš žel”, a kot “očetovska figura” od njih zahteva nesporno spoštovanje pastirske, avtoritativne, posestniške, arijske vertikalne logike oče/sin, država/ljudstvo, cerkev/verniki, univerza/bebci, odrasli/otroci, kot tudi jasen plen – cilj v prihodnosti.

Vse štiri logike se v naših (in skozi našo vzgojo tudi v otroških) glavah torej neprestano “tepejo” in za prav vsako dejanje, ki ga storimo, pa naj bo še tako absurdno, v eni izmed teh štirih logik najdemo opravičilo. Zato nam nič na svetu več ni sveto.

Poljedelsko logiko sta industrijska doba (kaptalizem) in komunizem “ubila”, saj je kmet zbežal in še dandanes beži z “muhaste” zemlje v varnost službe stroju. Negotovo žetev mu je, delavcu, nadomestila “gotova” plača. In ciklus leta je delavec zamenjal za ciklus meseca ali, ponekod, tedenski ciklus.

Kmet je v mestu postal lovec na zaslužek, na dobiček, na izplen. In s sprejetjem “lovstva”, je beseda “kmet” v mestu postala žaljivka. Logika setve in žetve prekleta. In darvinistična logika “Kill, steal, lie to live!” poveličevana.

Kaj demokracija ni?

Čeprav se Slovenija danes, po begu iz bratskega socializma v kastni kapitalizem, imenuje demokratična država in njeni prebivalci in prebivalke med seboj skregani “demokrati” sami sebe vidijo celo kot napredno demokracijo, so najlepše lastnosti človeka – sočutje, soupoštevanje in obzirna solidarnost, ki so temelj tako demokratičnega odnosa kot krščanstva kot budizma kot socializma, danes pribiti na križ posmeha. In omeniti etiko oziroma neetičnost oblasti je danes postalo greh. Zakaj? Ali demokratični odnos sočutje in enakopravnost in poštenje oziroma pravičnost res izključuje? Je demokracija res skregana z etiko?

Demokracija in tiranija se med seboj izključujeta. V tiraniji so kaste (hierarhija licenc in kvot) dedno zabetonirane in prehod med kastami ni možen. Za demokracijo je danes proglašen darvinistični, tekmovalni, “plezalni” sitem, kjer kaste sicer še vedno obstajajo in se še vedno zdijo večne, le da so “propustne” in torej “berač lahko postane kralj in kralj berač”. Zato se vsakdo grebe  po lestvici uspeha in pomembnosti za vse večje koncesije, da se povzpne po hierarhični lestvi in postane elita. In vsi “gornji” izkoriščajo ‘spodnje’ in zatirajo “spodnje”, da jim le-ti ne spodnesejo stolčka. Toda demokracija se ne prične, ko je lov odprt in so vsi slabotni ali premalo urni obsojeni na smrt, ukazuje pa najbolj agresiven – zmagovalec.

V dejanskem demokratičnem vzdušju enakopravnih humanistov so ljudje prizemljeni, zavestni, da so le ljudje; nimajo se za “več od drugih”. V medsebojnem pogovoru, ki ga vodijo konstruktivna vprašanja in ki ni le zagovarjanje “jaz imam prav”, je vsaka trditev le mnenje, spremenljivka, začasna orientacija.

Demokracija se torej prične, ko je konec monologa in s tem konec ukaza, “svete trditve” in poslušnosti. Demokracija se prične s prisluhnenjem ‘drugemu’. Beseda vseh je slišna. Upošteva se vse in prisluhne se celoti. Vse lokalne identifikacije in morale (moraš, če ne nisi “naš”...) so “mrtve” in etika je edino vodilo dejanj demokrata. Demokracija dejansko torej pomeni dialog. Vodoraven odnos. Solidarnost. Konec piramidalnega matriksa, konec oholosti, kastne družbe, imunitet in koncesij. Enakopravnost. Pravno živost za vse ljudi planeta, soupoštevanje vsakega zemljana, obzirnost do vsega obstoječega. Tudi do nekoristne cvetlice na travniku. In “hudičevega” voluharja v zemlji.

Kapitalistični elitisti (tako materjalni ® kot duhovni ©) svoj sistem (izkoriščanja človeka po človeku) sicer danes vztrajno imenujejo demokracija, da ima varano ljudstvo vsaj lažen občutek, da živi v “dobri” družbi, pa čeprav ga koncesionarji trgajo na vse konce in ga “dobrohotni” davki vse bolj stiskajo za vrat. Vendar demokracija ni sistem odnosov, kjer je denar na sodišču “pravno živ”, a človek brez denarja “pravno mrtev”. Niti ni demokracija sistem, kjer ima državljan le vsake kvatre “možnost, da si izbere, kdo ga bo v naslednjem obdobju kradel in zažiral”, kar je volivčeva današnja edina dejanska “politična svoboda”, saj med mandatom mora držati gobec in pokorno služiti “voljenim gospodarjem”, medtem ko ga “izbranci” lahko ponižujejo in taxirajo, kolikor se jim zljubi.

Po tej varianti ima človek možnost le, da izbira med “slabim” in “slabšim” gospodarjem, a ukazu, pa čeprav je krivičen, se še vedno ne sme upreti. Tudi medsbojnega izsiljevanja ali/in skupnega dogovarjanja oligarhov o načinu posilstva ponižane večine, kar se danes dogaja povsod, tudi v “demokratični” Ameriki kot v “diplomatski” Evropi in v “skregani” Sloveniji, ne moremo imenovati demokratično vzdušje. Dogovorno, s koncesijami zavarovano trgovanje nikoli ne more dopustiti demokratičnega, nedirigiranega, prostega tržišča. Ta dva sistema se sama po sebi izključujeta; in si zato v praksi dejansko nasprotujeta. Na svobodnem trgu vsak čevljar svoj umetniški izdelek ponudi kritičnemu kupcu. V dogovornem čevljarstvu en velečevljar določa modo in ceno množicam. 

Dogovorna ekonomija oligarhov je danes, ko Slovenci, Poljaki in drugi “novinci” Evrope, žal postajamo sluge EU, že naša stvarnost in je svobodni trg (kjer vsakdo sme svobodno ponujati svoj produkt) avtoritativno zapolnila s koncesijami in kvotami. Koncesionarski despotizem ubija vso zdravo konkurenco, saj licence ter zapovedane kvote “uzakonjajo” dogajanje in hkrati preprečujejo vsak samo-svoj migljaj “tam spodaj v štali”.

Naravne danosti so postale nepomembne. Kmetje iz novo-priključenih držav v EU že smemo pridelati le od EU določeno količino le določene hrane, drugače smo “v prekršku”. In vse kar “velikim bratom” Francozom npr. dobro raste, slovaški ali slovenski kmet ne sme več saditi. Zatrta je vsaka ustvarjalnost ljudstva. Majhni “z zakonom ukazano” ne smejo več konkurirati velikim. In “veliki” pišejo zakone “malim”. In koncesije oziroma licence se vse bolj vsiljujejo v osebno življenje ljudi. Ljudje vse bolj hodijo le še po poteh, dopuščenih od štempljanih “zgoraj”. Danes pesnik kot fizična oseba že ne sme več sam izdati in prodati svoje knjige. In sam ne smeš graditi več svoje hiše; moraš jo dati “na čez štemplanemu” zidarju. Kmalu, če nisi električar, ne boš doma sam smel zamenjati pregorele žarnice. In mati, brez kuharske licence, kmalu ne bo smela več skuhati hrane svojim otrokom. Brez licence kmalu raja ne bo smela več dihati in piti vodo.

Trenutni “koncesionarski” sistem medsebojnih odnosov torej še zdaleč ni demokratičen, saj današnja nad planetom in soljudmi vzvišena sebična sebe-občudujoča “avtoriteta” ne pozna sočutja, uvidevnosti, obzirnosti do sočloveka. Besedo “demokracija” imajo oblastniki sicer neprestano na ustih, a dejansko nikomur nočejo biti “enaki”. Ne pravno, ne duhovno, ne telesno. Vzvišeno duhovne in materjalne avtoritete hočejo še naprej za vsako ceno ukazovati in biti pravno “bolj žive od nevrednega” ljudstva. Imeti hočejo vse privilegije kraljev. Hočejo ukazovati “slugam”. Poznajo le “navpični prenos ukaza navzdol”, “navpični pretok denarja navzgor” in nadzorovanje matriksa. Zaničujejo in podcenjujejo “reveža” in mu nikoli ne prisluhnejo. Ozkosrčno vidijo in sledijo le cilje na poti do enormnih dobičkov in iščejo nove možnosti nagrabiti še več denarja in nadzora nad dušami pokorjenih sužnjev ali zavedenih vernikov.

Tako za politika in kapitalista je delavec le nujno zlo, strošek, pritiklina stroju, gnoj, iz katerega sicer rastejo rože, katere trgovec prodaja. A vse tri – politika, ekonomista in trgovca - zanimajo le cena rož in možen dobiček. A lepote rož sploh ne opazijo in gnoj se jim gnusi. In ker imajo “nedotakljivi” vse vzvode, tako sodnika kot policaja kot medije, v svojih kradljivih rokah, se svet zato vse bolj oblikuje v kaste: bogataš/ valpet/ suženj. Dogaja se nam vse bolj Orwellov “Veliki brat te opazuje in te postavi na njemu koristno mesto. Neglede na tvoje želje ali možnosti. Neglede na tvojo bolečino.”

Toda to prav gotovo ni edina možnost. Človeštvo ima na izbiro več opcij. Prav tako kot človek. Ljudstvo lahko vodi eden (monarhija), lahko peščica (oligarhija) ali pa ljudstvo (demokracija). Posameznika lahko skozi življenje vodi ali groba fizična moč (in se obnaša kot agresiven bebec – vojak ali policaj) ali uničujoča čustva (ki si podredijo razum in človek postane strah, pohlep, jeza, sovraštvo, ljubosumje) ali zvijačen razum (in človek se obnaša kot vsevedni bog) ali pa mu pot kažeta obzirna modrost in vsevključujoča ljubezen.


Kam od tu?

Logični zaključek “Meditacije o nasilju v medsebojnih odnosih” je, da je slovensko delavno ljudstvo v takoimenovani “fazi prestrukturiranja” iz socializma v neo-kapitalizem (iz poljedelske v lovsko-živinorejsko logiko) ostalo spet, kot je bilo pred drugo svetovno vojno, oropano in obrezpravljeno na cesti (P)ostali smo ponižana služinčad oholih kapitalistov, pravnikov in trgovcev, in zato, kot tudi drugi delavni ljudje sveta, nujno potrebujemo varuha človečnosti in človeškega dostojanstva – humanistično pravo in humanistično-ekološko vzgojo.

Elita ti. ‘demokracije’ je osebno lastnino povzdignila v nebo, a skupno dobro, sožitje in usmiljenje do sočloveka proglasila za Satana in Jezusa za terorista. Vladajoči reformatorji, ki uresničujejo “kavbojizacijo” Slovenije, so s svojim proti-ekološkim in proti-socialnim delovanjem pri “svojem” ljudstvu vzbudili takšno razočaranje, da ga je več kot dovolj za rojstvo novega močnega anti-imperialističnega in anti-kapitalističnega gibanja. 

Obramba človeku dostojnega življenja in ohranitev humanega vzdušja, v katerem človek človeku ni volk, prav gotovo zahteva politični zlom v takoimenovani “demokraciji” (tako slovenski kot svetovni). Rojstvo novega svetovnega (in slovenskega) gibanja, ki bo sledilo ekološko orientacijo v odnosu do planeta in ne bo predpostavljalo interesov privatnega dobička pred dobrobit planeta, temveč bo humano upoštevalo vse ljudi sveta, ne glede na pedigre, veličino denarnice, “štempelj”, sex ali barvo kože, ima edino možnost danes pravno mrtve prebivalce planeta spet oživiti in jim vrne človeško dostojanstvo in energijo ustvarjalnosti.

Ako prične živeti sonaravni odnos narava = človek, ter se posveti dosegi večje socialne enakopravnosti in pravniško državo (pre)uredi v pravno, kar pomeni da reorganizira ekonomijo ter pravo na način, da bosta služila blagostanju širokih množic in prihodnim rodovom, ne pa le trenutnim “velikim ribam v svetovnem akvariju”, kot je situacija danes, ima humanistično-ekološko gibanje možnost, da prevarane množice nanovo poveže v skupinsko zaupanje v sočloveka in v človečnost. Ako razveljavi božansko nedotakljivost koncesije, ukine ukaz kot sredstvo komunikacije ter preide na demokratični pogovor in svetovanje, mogoče modra, “nevladajoča vlada”, lahko celo brez katastrofalnih pretresov in prelivanja krvi svet izpelje iz krize zavesti in posledične krize v medsebojnih odnosih, v kateri se nahaja v nekrofiliji imperializma oziroma predatorskega egoizma umirujoča “normalna” človeška rasa?

Iz medsebojne “normalne” skreganosti kastne družbe popeljati človeštvo v humano vzdušje in sonaravno obnašanje, v ekološko osveščeno družbo, je edini pravi izziv vseh inteligentnih ljudi vsake dobe.


V razmislek

Zamisli si skupino ljudi, ki gre v gore. Humana družba vedno pazi na najbolj neizkušene ali slabotne, jim v težavah pomaga, Vedno pridejo skupaj na vrh in v dolino. Družba darvinističnih individualcev pa, tekmujoč med seboj kdo bo prvi na vrhu, “reve” puščajo zadaj, da jih ne ovirajo, in med seboj si pod noge mečejo kamne, da drug drugemu otežujejo pot; le da prideš na cilj prvi.

Najšibkejši člen določa hitrost karavane v socializmu, saj je človek človeku človek, a v kapitalizmu je najšibkejši člen hrana vsem, saj je človek človeku volk.

Vsakdo na tem svetu bi se moral, in to najkasneje takoj, smrtno resno vprašati: “V kakšni grupi hočem živeti? Kakšnih medsebojnih odnosov si želim?”, se poglobiti ‘vase’ in povsem pri polni zavesti, v luči svojih otrok in vnukov, upoštevajoč ksenofobijo današnje tako svetovne kot slovenske usmeritve, odločiti, v kakšni skupnosti resnično želi živeti; in po izbrani logiki aktivno tudi ZA-živeti.

Izbira vsakdo lahko le med imperialističnim odnosom gospodar/suženj, kapitalističnim odnosom štempljan/bebec, bogat/služabnik, humanim odnosom človek = človek/narava ali ekološkim odnosom človek = narava.



Literatura:

CAPRA, F. (1992): Tao fizike, Flamingo.
FROMM, E. (1987): Človekovo srce, Ljubljana: DZS.
JENSTERLE, M. (2003): Samomor iz zasede, samozaložba M. Jensterle.
KOMAT, A. (2000): Zaton prometejeve dobe, Ljubljana: ČKZ.
KOPP, J. V. (1968): Sokrat sanja, Koper: Lipa.
KRISHNAMURTI, J. (2002): On the teaching, Krishnamurti Fundation India.
MATURANA , H. R., VARELA, F. J. (1992): The Tree of Knowledge: The Biological Roots of Human Understanding, Shambhala Publications.
McTAGGART, L. (2004): Polje: po sledeh nevidnih sil v vesolju, Ljubljana: ARA.
SHEPHERD, L. J. (2002): “The feminine face of science”, Resurgence Magazine na http://resurgence.gn.apc.org/articles/shepherd.htm
STEINER, R. (1988): Tajna nauka u osnovama, Novi Sad: Književna zajednica Novog Sada.