Ali lahko
vemo kaj je dobro za ljudi? - Jiddu Krishnamurti
12.01.2006
Bilo nas je kar veliko v sobici. Dva sta bila kar nekaj let v zaporu zaradi političnih razlogov; trpela sta in se žrtvovala za osvoboditev dežele, in sta bila poznani osebi. Njuni imeni sta bili vlikokrat v časopisih in čeprav sta navzven delovala skromno, je bila v njunih očeh še vedno aroganca dosežkov in slave. Bila sta načitana in govorila sta z lahkotnostjo, ki je posledica javnega nastopanja. Tretji je bil politik, velik možak z ostrim pogledom, ki je bil poln načrtov in je ambicij za samo-napredovanje. Todi on je bil v zaporu nekaj časa, a sedaj je sedel na položaju moči in njegov je bil gotov in pomenljiv, saj je maipuliral stvari in ljudi. Prisoten je bil tudi možak, ki se je bil odrekel tosvetni posesti v upanju na moč za početje dobrih del. Zelo učen in poln prikladnih citatov, je nosil prijeten nasmešek, ki je izhajal iz otkritosrčne prijaznosti. Trenutno je potoval po deželi, govoril, prepričeval in se postil. Bili so še trije ali štirje, ravno tako polni želje po povzpetju na politični in duhovni lestvici prepoznavnosti in spoštljivosti.
“Ne morem razumeti,” je začel eden med njimi, “zakaj tako nasprotujete akciji. Življenje je akcija; brez akcije je življenje stagnacija. Potrebujemo predane ljudi akcije da bi spremenili socialne in religiozne pogoje v tej nesrečni deželi. Prav gotovo niste proti spremembam, ki bi jih prinesle reforme: da bi posetniki dali nekaj zemlje ljudem brez zemlje, da bi izobrazili kmete, izboljšali pogoje na podeželju, pretrgali kastno razdvojenost družbe…”
Reforma, kakorkoli nujno potrebna, le povečuje potrebo po nadaljnih reformah; in temu procesu ni konca. Kar je pomembno je revolucija v človekovem dojemnju, ne krpanje starih sistemov z reformami. Brez osnovne spremembe v razumu in srcu, reforma človeka le uspava in mu pomaga, da je še naprej samozadovoljen. To je vsem očitno, ali ne?
“Menite, naj bi prenehali z reformami?” se je oglasil drugi s silovitostjo, ki je presenetila.
“Mislim, da ga nisi razumel,” je vskočil starejši moški. “Meni, da delna sprememba nikoli ne pomeni popolne preobrazbe človeka. Dejstvo je, da reforma preprečuje to popolno transformacijo, kajti človeka zaziblje v spanec, saj mu da trenutno zadovoljstvo. S številnostjo teh prijetnih delnih sprememb boste drogirali vaše sosede v zadovoljnost.”
“Toda če se striktno omejimo na bistveno reformo – prostovoljno prepuščanje posesti brezdomcem, recimo – vse dokler se to ne izpelje, ali to ni dobrobitno?”
Ali lahko ločite delček od vsega pola bivanja? Ali lahko postavite ograjo okrog delčka, se omejite nanj, ne da bi vplivali na preostanek celote?
“Vplivati na celotne polje bivanja je točno to, kar je naš namen in naš načrt. Ko bomo izpeljali eno reformo, se bomo odločili za naslednjo.”
Ali lahko celotno življenje razumemo skozi delček? Ali pa moramo doumeti in razumeti najprej celoto in potem proučiti delček in ga preobraziti v luči celote? Brez doumetja celote, osredotočenje na omejen delček plodi le nadaljno zmedo in bedo.
“Hočete reči,” se je zagnal ‘siloviti’, “naj bi aktivno ne delovali in ne spreminjali ničesar dokler najprej ne proučimo celoten proces bivanja?”
“To je absurd, jasno,” se je vmešal politik. “Preprosto nimamo časa raziskovati celostni pomen življenja. To je pač prepuščeno sanjačem, gurujem, filozofom. Mi se moramo soočati z vsakodnevnim bivanjem; moramo ukrepati, moramo uvajati zakone, moramo vladati in zagotoviti red v kaotičnem svetu. Poskrbeti moramo za jezove, za namakalne naprave, za izboljšanje kmetijstva, zaposleni smo z trgovino, ekonomijo, in spoprijemat se moramo s tujimi silami. Zadostuje nam že, če na uspeva preživeti iz dneva v dan brez kakšne velike katastrofe. Smo praktični ljudje na pozicijah odgovornosti in delovati moramo po najboljših močeh za dobrobit ljudstva.”
Če smem vprašati, kako pa veste kaj je v dobrobit ljudstva? Veliko predvidevate. Vaša predvidevanja se pričenjajo na zaključkih; in če zašneš z zaključki, pa naj so vaši ali tuja, je razmišljanja konec. Hladna predvidevanja, o katerih drugi nimajo pojma, povzročajo večjo bedo kot je imeti le kos kruha na dan; kajti napuh zaključkov prinaša izkoriščanje soljudi. V naši zagnanosti, da bi delovali v dobro drugih, počnemo ogromno škodo.
“Nekateri me nami mislimo, da resnično vemo, kaj je dobro za deželo in za ljudstvo,” je razložil politik. “Jasno, opozicija ravno tako misli, da ve; toda opozicija trenutno ni prav močna v tej deželi, kar je sreča za nas, zato bomo zmagali in prišli v položaj da poskusimo, kar mislimo, da je dobro in koristno.”
Vsaka stranka ve, oziroma misli da ve, kaj je dobro za ljudi. Toda kar je resnično dobro, ne more ustvarjati nasprotij, doma ali v tujini, temveč pridonaša povezanosti med ljudmi. Kar je dejansko dobro, zajema celotno človeštvo in ne le neko navidezno korist, ki vodi le v večjo katastrofo in bedo; pripomore k prenehanju razdvojenosti in sovraštev, ki so jih ustvarili nacionalizmi in organizirane religije. Je dobro nekaj, kar se najde zlahka?
“Če bi morali upoštevati vse dejavnike o tem, kar je dobro, bi ne prišli nikamor, sploh ne bi mogli delovati. Trenutne nujnosti potrebujejo trenutno delovanje, pa čeprav te akcije povzročajo zmedo na obrobju,” je odgovoril politik. “Pač nimamo časa za poglabljanje in filozofiranje. Nekateri med nami smo zaposleni od ranega jutra pa do pozne noči; nimamo časa sedeti in proučevati celostni pomen vsake akcije, v katero smo prisiljeni. Dobesedno, ne moremo si privoščiti užitka globokih razmišljanj, zato to zadovoljstvo prepuščamo drugim.”
“Gospod, izgleda da predlagate,” se je oglasil eden izmed tistih, ki so do sedaj molčali, “da preden udejanimo, kar mislimo da je dobro dejanje, natančno razmislimo o celotnem pomenu tega dejanja, kajti, čeprav navidezno koristno, tako dejanje lahko povzroči še večjo bedo v prihodnosti. Toda ali je sploh mogoče imeti tak globok vpogled v lastno delovanje? V trenutku akcije lahko mislimo, da imamo tak vpogled, toda kasneje lahko vidimo svojo slepoto.”
V trenutku akcije smo navdušeni, vihravi, zanešeni od ideje ali od osebnosti in ognja voditelja. Vsi voditelji, od najbolj krutega tirana do najbolj religioznih politikov, trdijo da delujejo v dobrobit človeka, in vsi vodijo v grob; toda vseeno padamo pod njihov vpliv in jim sledimo. Ali na vas, gospod, ni vplival kak tak voditelj? Mogoče ni več živ, a še vedno razmišljate in delujete v skladu z njegovimi odobritvami, po njegovih formulah, živite njegov vzorec življenja; ali pa na vas vpliva kak novejši voditelj. Tako hodimo od voditelja do voditelja, jih zapustimo, ko to odgovarja našemu ugodju ali ko se pojavi boljši voditelj obljubljajoč večje dobro. V svojem navdušenju sprejemamo druge v mrežo svojih prepričanj; in oni pogosto ostanejo v lastni mreži, medtem ko mi sami prebegnemo k drugim voditeljem in v druga prepričanja. Toda kar je dobro je prosto vpliva, pritiska in koristi; in vsako dejanje, ki ni dobro v tem smislu neobhodno poraja zmedo in bedo.
“Mislim, da se vsi mi lahko proglasimo za ‘krive’, kajti na vse nas so vplivali voditelji, takšni ali drugačni, direktno ali posredno,” je pritrdil zadnji govornik, “toda naš problem je le eden. Ko spozna, da dobivamo koristi od družbe in opazujoč vsepovsod razširjeno bedo, človek začuti odgovornost do družbe, začuti poriv da bi pregnal to brezkončno bedo. Mnogi med nami se počutimo izgubljene, zato se pridružimo in isledimo močnim osebnostim. Njihovo predano življenje, njihova očitna iskrenost, njihove misli in akcija močno vplivajo na nas in v mnogih stvareh postanemo njihovi posnemovalci; pod njihovim vplivom se zapletemo v akcijo, pa naj bo akcija za osvoboditev dežele ali za izboljšanje socialnih pogojev. Sprejemanje avtoritete je vtkano in ukoreninjeno v nas in z sprejetjem avtoritete smo vključeni v akcijo. Kar nam govorite je v tako nasprotno vsemu, kar je nam običajno, da nam ne dopušče nobenega merila kako presoditi in ukrepati. Upam, da vidite naše težave.”
Prav gotovo je, gospod, da je vsaka akcija, ki temelji na avtoriteti knjige, pa naj bo še tako sveta, ali na avtoriteti osebe, pa naj bo še tako plemenita in svetniška, nerazmišljeno dejanje, ki neobhodno prinaša zmedo in žalost. V tej kot v drugih državah voditelji dobijo avtoriteto z interpretacijo takoimenovanih ‘svetih knjig’, katere prosto citirajo, ali iz lastnih izkušenj, ki so pogojene s preteklostjo, ali s strogim, preprostim življenjem, ki spet temelji na vzorcih svetih spisov. Torej je življenje voditelja zvezano z avtoritetami kot je v avtoriteto vpeto življenje sledilca, oba sta sužnja knjige ali izkušnje oziroma znanja nekoga drugega. V skladu s tem ozadjem hočeta spreminjati svet. Je to sploh mogoče? Ali pa morate odložiti ves avtoritativni, hierarhičen pogled na življenje in se problemom približati z svežo, živahno zavestjo? Življenje in akcija nista dve ločeni zgodbi, temveč sta povezan, celosten proces; toda vi ste ju ločili, ali ne? Vsakdanje življenje z običajnimi mislimi in akcijo vidite oddvojeno od akcije, ki naj bi spremenila svet.
“Imate spet prav,” je nadaljeval zadnji govorec. “Toda kako naj zavržemo ta jarem avtoritete in tradicije, katerega smo bili prostovoljno in z navdušenjem sprejemali od otroštva dalje? Postal je del naše nezavedne tradicije; in sedaj pridete vi in nam poveste naj vse to zavržemo in naj se naslonimo nase? Po vsem, kar sem slišal in prebral, vi pravite, da je celo Atman brez trajnosti. Torej se ne čudite, da smo zbegani.”
Mogoče zato, ker se nikoli niste poglobili v sam avtoritativni način bivanja. Dvom v avtoriteto pomeni konec avtoritete. Ne obstaja sistem ali metoda, kako se zavest lahko osvobodi avtoritete in tradicije; če bi bila, potem bi sistem postal prevladujoči faktor, nova avtoriteta.
Zakaj sprejemate avtoriteto v globjem pomenu besede?
Sprejemate jo, kot jo sprejema guru, z namenom najti varnost, gotovost, tolažbo, uspeh, z namenom doseči ‘drugo stran reke’. Tako vi kot guru sta častilca uspeha, dosežka; oba vodi ambicija, pohlep. In kjer je pohlep, ni ljubezni; in akcija brez ljubezni je brez pomena.
“Razumsko lahko vidim, da je to, kar govorite, resnica, toda notranje, čustveno, ne čutim povezanosti s tem.”
Ne obstaja razumsko dojemanje; ali dojameš ali ne dojameš. To razdvajanje nas samih v vododržne razdelke je nesmiselno. Bolje je priznati sebi, da ne razumemo, kot da mislimo, da obstaja intelektualno razumevanje, kajti intelektualizem povzroča le aroganco, samoprevaro in koflikte.
“Vzeli ste si kar preveč časa za nas, a mogoče boste privolili, da pridemo ponovno.”
